Page 78 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 78
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
Največji odpor ustvarjanja kulture znanja v organizaciji izhaja iz ideje, da
je znanje moč. Ljudje, ki znajo, so močnejši od tistih, ki ne znajo. Znanje
je uporabljeno kot orodje za uspeh in napredovanje posameznika in ne za
uspeh celotne organizacije. Zamenjava tega pogleda s pogledom »moč je v
delitvi znanja« se ne more zgoditi čez noč. Predpogoj za ustvarjanje sode-
lovalnega vzdušja v organizaciji so: jasna določitev smeri, izmenjava mnenj
o postavljenih ciljih, pravilen odnos do zaposlenih kot profesionalcev in
transparentno vodenje, ki je zasnovano na razvoju in timskem delu.
Davenport in Prusak (2000) navajata, da je kultura prijateljsko usmer-
jena k znanju in da je to najpomembnejši pogoj, ki vodi k uspešnosti mana-
gementa znanja. Izgradnja take kulture vključuje: pozitivno usmerjenost k
znanju (zaposleni so pametni, inteligentni, radovedni, voljni in svobodni,
da raziskujejo); odsotnost vseh inhibitorjev znanja v kulturi (zaposleni ne
78 občutijo slabosti v podjetju in nimajo strahu, da bodo zaradi deljenja zna-
nja ostali brez službe) ter izbor projektnega tipa managementa znanja, ki
ustreza organizacijski kulturi. Kot trdita avtorja, izgradnja pozitivne kul-
ture znanja odločilno vpliva na uspešnost managementa znanja.
Groff in Jones (2003) menita, da je kultura že tradicionalno vprašanje
izbire in možnosti. Razvijanje kulture managementa znanja nujno vključu-
je naloge, kot so podpora zaupanju, sodelovanju, povezanosti in izgradnji
dinamičnih kanalov komunikacije.
Trompenaars in Hamped-Turner (2004) management znanja vidita
kot popolno odvisno od vrste organizacijske kulture, ki znotraj sebe po-
skuša razrešiti osnovne dileme, ki jih je po trditvah avtorjev pet: univerzal-
no v primerjavi s posebnim znanjem; individualno v primerjavi s timskim
znanjem; specifično in kodificirano znanje v primerjavi z difuznim in im-
plicitnim znanjem; znanje »od vrha navzdol« v primerjavi z znanjem »od
spodaj navzgor« ter k zunanjemu okolju usmerjeno znanje.
O tem, da je organizacijska kultura zelo pomemben in odločujoč de-
javnik za uspešnost management znanja, priča tudi podatek, da je na temo
povezanosti managementa znanja in organizacijske kulture do sedaj opra-
vljenih kar nekaj študij in raziskav. Nekatere izmed teh so predstavljene v
Preglednici 4.
Največji odpor ustvarjanja kulture znanja v organizaciji izhaja iz ideje, da
je znanje moč. Ljudje, ki znajo, so močnejši od tistih, ki ne znajo. Znanje
je uporabljeno kot orodje za uspeh in napredovanje posameznika in ne za
uspeh celotne organizacije. Zamenjava tega pogleda s pogledom »moč je v
delitvi znanja« se ne more zgoditi čez noč. Predpogoj za ustvarjanje sode-
lovalnega vzdušja v organizaciji so: jasna določitev smeri, izmenjava mnenj
o postavljenih ciljih, pravilen odnos do zaposlenih kot profesionalcev in
transparentno vodenje, ki je zasnovano na razvoju in timskem delu.
Davenport in Prusak (2000) navajata, da je kultura prijateljsko usmer-
jena k znanju in da je to najpomembnejši pogoj, ki vodi k uspešnosti mana-
gementa znanja. Izgradnja take kulture vključuje: pozitivno usmerjenost k
znanju (zaposleni so pametni, inteligentni, radovedni, voljni in svobodni,
da raziskujejo); odsotnost vseh inhibitorjev znanja v kulturi (zaposleni ne
78 občutijo slabosti v podjetju in nimajo strahu, da bodo zaradi deljenja zna-
nja ostali brez službe) ter izbor projektnega tipa managementa znanja, ki
ustreza organizacijski kulturi. Kot trdita avtorja, izgradnja pozitivne kul-
ture znanja odločilno vpliva na uspešnost managementa znanja.
Groff in Jones (2003) menita, da je kultura že tradicionalno vprašanje
izbire in možnosti. Razvijanje kulture managementa znanja nujno vključu-
je naloge, kot so podpora zaupanju, sodelovanju, povezanosti in izgradnji
dinamičnih kanalov komunikacije.
Trompenaars in Hamped-Turner (2004) management znanja vidita
kot popolno odvisno od vrste organizacijske kulture, ki znotraj sebe po-
skuša razrešiti osnovne dileme, ki jih je po trditvah avtorjev pet: univerzal-
no v primerjavi s posebnim znanjem; individualno v primerjavi s timskim
znanjem; specifično in kodificirano znanje v primerjavi z difuznim in im-
plicitnim znanjem; znanje »od vrha navzdol« v primerjavi z znanjem »od
spodaj navzgor« ter k zunanjemu okolju usmerjeno znanje.
O tem, da je organizacijska kultura zelo pomemben in odločujoč de-
javnik za uspešnost management znanja, priča tudi podatek, da je na temo
povezanosti managementa znanja in organizacijske kulture do sedaj opra-
vljenih kar nekaj študij in raziskav. Nekatere izmed teh so predstavljene v
Preglednici 4.
