Page 101 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 101
Neoliberalizem 101
Tovrstno pozivanje k ustanovitvi nove socialistične internacionale, kot
lahko razberemo iz Močnikovih besed, se najprej zazdi nekoliko preživeto.
Verjetno je res, da so se neoliberalne ideje načrtno in vztrajno širile po ka-
kšnem nenapisanem scenariju. Res pa je tudi, da je dosedanja politika pri-
peljala do stanja finančnega, pa tudi socialnega zloma in civilna gibanja, ki
se dogajajo in zahtevajo spremembe morda nakazujejo bodoče poti. Grgi-
čeva (2012) predstavi knjigo, v kateri opisuje svoje delo John Perkins, eko-
nomski morilec (EM), ki je v imenu velikih korporacij »ubijal« male na-
rode:
Pisec bralcu s konkretnimi primeri pripoveduje, kako korporacije, vlade in
banke, kar skupaj imenuje korpokracija, obvladujejo svet z enim samim ci-
ljem: graditi globalni imperij. Graditelji so EM-ji, elitna skupina ljudi, ki z iz-
rabljanjem mednarodnih finančnih organizacij dosežejo pokornost narodov
korpokraciji. Tem narodom Svetovna banka in podobne ustanove odobrijo
posojila za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, letališč, pristanišč, in-
dustrijskih con – pogoj pa je, da vse zgradijo ameriška inženirska in gradbe-
na podjetja. Tako v bistvu večina denarja ne zapusti ZDA, iz bank se nakaže
v korporacije. Zajetne vsote se nakažejo tudi koruptivnim politikom in bo-
gatim vplivnim družinam v nerazvitih državah, medtem ko večina prebival-
stva od teh posojil nima nič, saj je prerevna, da bi uporabljala elekt riko ali se
vozila po avtocestah. Kljub temu mora država prejemnica posojila odplačati
– glavnico in obresti. Kadar je EM res uspešen, so posojila tako visoka, da jih
dolžnik po nekaj letih ne more več odplačevati. Zato postane plen izsiljeva-
nja. EM-ji se vrnejo v to državo in rečejo: ker ne morete vračati dolgov, boste
v Združenih narodih glasovali po naših navodilih, omogočite nam gradnjo
vojaških oporišč, poceni dostop do naravnih virov, recimo nafte, ali pošlji-
te svoje vojake v Irak, da bodo pomagali našim. Dolžnik pa denar še vedno
dolguje. Na »pomoč« priskoči IMF in v nekem smislu to pomeni zmanj-
šanje dolga, a šele, ko se država strinja, da bo prodala, čim ceneje, naravne
vire tujim družbam in privatizirala javni sektor. To, da dolg revne prebivalce
v neskončnost prikrajšuje za zdravstvene, izob raževalne in druge socialno-
varstvene storitve, v tej igri ne zanima nikogar.
Bere se kot prava kriminalka, verjetno da se različna dogajanja v dr-
žavah v razvoju ne odvijajo vedno sama po sebi in da morda res obstajajo
kakšni »agenti«, ki poskrbijo za ustrezen scenarij. Vendar pa se neolibera-
lizem pojavlja tudi drugje, ne le v državah v razvoju. Masten (2012) tako di-
skutira o pojavu neoliberalizma v Sloveniji:
Ko se opozarja pred neoliberalizmom pri nas je logična nedoslednost včasih
že prav groteskna. Strukturne reforme se označujejo za neoliberalne. Če se
Tovrstno pozivanje k ustanovitvi nove socialistične internacionale, kot
lahko razberemo iz Močnikovih besed, se najprej zazdi nekoliko preživeto.
Verjetno je res, da so se neoliberalne ideje načrtno in vztrajno širile po ka-
kšnem nenapisanem scenariju. Res pa je tudi, da je dosedanja politika pri-
peljala do stanja finančnega, pa tudi socialnega zloma in civilna gibanja, ki
se dogajajo in zahtevajo spremembe morda nakazujejo bodoče poti. Grgi-
čeva (2012) predstavi knjigo, v kateri opisuje svoje delo John Perkins, eko-
nomski morilec (EM), ki je v imenu velikih korporacij »ubijal« male na-
rode:
Pisec bralcu s konkretnimi primeri pripoveduje, kako korporacije, vlade in
banke, kar skupaj imenuje korpokracija, obvladujejo svet z enim samim ci-
ljem: graditi globalni imperij. Graditelji so EM-ji, elitna skupina ljudi, ki z iz-
rabljanjem mednarodnih finančnih organizacij dosežejo pokornost narodov
korpokraciji. Tem narodom Svetovna banka in podobne ustanove odobrijo
posojila za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, letališč, pristanišč, in-
dustrijskih con – pogoj pa je, da vse zgradijo ameriška inženirska in gradbe-
na podjetja. Tako v bistvu večina denarja ne zapusti ZDA, iz bank se nakaže
v korporacije. Zajetne vsote se nakažejo tudi koruptivnim politikom in bo-
gatim vplivnim družinam v nerazvitih državah, medtem ko večina prebival-
stva od teh posojil nima nič, saj je prerevna, da bi uporabljala elekt riko ali se
vozila po avtocestah. Kljub temu mora država prejemnica posojila odplačati
– glavnico in obresti. Kadar je EM res uspešen, so posojila tako visoka, da jih
dolžnik po nekaj letih ne more več odplačevati. Zato postane plen izsiljeva-
nja. EM-ji se vrnejo v to državo in rečejo: ker ne morete vračati dolgov, boste
v Združenih narodih glasovali po naših navodilih, omogočite nam gradnjo
vojaških oporišč, poceni dostop do naravnih virov, recimo nafte, ali pošlji-
te svoje vojake v Irak, da bodo pomagali našim. Dolžnik pa denar še vedno
dolguje. Na »pomoč« priskoči IMF in v nekem smislu to pomeni zmanj-
šanje dolga, a šele, ko se država strinja, da bo prodala, čim ceneje, naravne
vire tujim družbam in privatizirala javni sektor. To, da dolg revne prebivalce
v neskončnost prikrajšuje za zdravstvene, izob raževalne in druge socialno-
varstvene storitve, v tej igri ne zanima nikogar.
Bere se kot prava kriminalka, verjetno da se različna dogajanja v dr-
žavah v razvoju ne odvijajo vedno sama po sebi in da morda res obstajajo
kakšni »agenti«, ki poskrbijo za ustrezen scenarij. Vendar pa se neolibera-
lizem pojavlja tudi drugje, ne le v državah v razvoju. Masten (2012) tako di-
skutira o pojavu neoliberalizma v Sloveniji:
Ko se opozarja pred neoliberalizmom pri nas je logična nedoslednost včasih
že prav groteskna. Strukturne reforme se označujejo za neoliberalne. Če se
