Page 98 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 98
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
nosti obstajajo danes različni, toda povsem legitimni teoretski pogledi. Nji-
hova prisotnost bi morala biti dobrodošla z vidika odprtega trga idej. Toda
kako potem razumeti nizko kulturo dialoga, podcenjevanje in stigmatizaci-
jo drugače mislečih s strani slovenskih neoliberalcev? Resni in neresni. Mla-
di in stari. Pravi in domačijski. Analfabeti in andavkabeti1. Krjavlji in mladci.
Nizka morala javne diskusije kaže predvsem na razumevanje trga kot izklju-
čevalnega mehanizma. Toda prav dobitniki spominske Nobelove nagrade
za ekonomijo kažejo, da je mogoče trg razumeti tudi drugače. Kot mehani-
zem prenosa znanja med posameznimi subjekti na trgu (Hayek) ali kot druž-
beno institucijo s potrebo po razumevanju relacij med subjekti in potrebo
po aktivnem dizajniranju trga (Roth, Shapley). Razumevanje prvega je po-
goj za eklektičnost, skozi katero želijo vetrnjaki pojasniti svojo idejno nekon-
sistentnost. Toda kako biti eklektičen ob apriornem izključevanju drugač-
98 nih teoretskih pogledov? Razumevanje drugega bi v prenesenem pomenu
pomenilo oblikovanje minimalnih diskurzivnih standardov za normalnejšo
razpravo znotraj ekonomske skupnosti.
Seveda je povpraševanje po proizvodih ekonomistov odvisno tudi od
aktualne politične konstelacije, saj se gospodarstveniki ne želijo pretirano
izpostavljati proti trenutno vladajoči opciji. Nekdo bi lahko predlagal, da
se oceni število in kakovost publikacij v mednarodno uveljavljenih obja-
vah, a tudi tu nastopi težava, saj pomembne revije objavljajo članke z dve ali
triletno zamudo, kar ob želji biti aktualen ni ravno spodbudno. Pa še krog
bralcev znanstvenega branja je relativno ozek. Tudi to je eden od razlogov,
da se ekonomisti pojavljajo kot kolumnisti v dnevnem časopisju, saj se za-
vedajo pomena »oglaševanja« svojih idej za njihovo tržno uspešnost. V na-
daljevanju Kešeljević (2012) razmišlja o tem, kdo ima prav in kdo se moti na
trgu ekonomskih idej:
Toda kdo ima prav in kdo se moti na trgu ekonomskih idej? Vsi in nihče. Da-
nes namreč ni mogoče tako preprosto ugotoviti, ali ima neoklasična teorija
prednost pred institucionalisti. Še težje je oceniti, zakaj bi bil teoretski dose-
žek ekonomista boljši od znanstvenega prispevka sociologa. Teorija znano-
sti nas namreč uči, da se posamezni teoretski koncepti pogosto medseboj-
no izključujejo, saj izhajajo iz različnih predpostavk. Ali povedano drugače,
med njimi ne obstaja nevtralno teoretsko polje za njuno medsebojno primer-
javo. Zaradi tega je tudi zmotno enačenje eklektičnosti s poljubnim kom-
biniranjem različnih teoretskih konceptov. Progresivnost v znanstveno-raz-
iskovalnem programu pomeni kontinuirano nadgradnjo obstoječe teorije
skozi konkurenčni boj med obstoječimi idejami ob nadaljnjem zagotavlja-
1 Skovanka Berčiča in Aristovnika (2005), nepoznavalci davčnih sistemov.
nosti obstajajo danes različni, toda povsem legitimni teoretski pogledi. Nji-
hova prisotnost bi morala biti dobrodošla z vidika odprtega trga idej. Toda
kako potem razumeti nizko kulturo dialoga, podcenjevanje in stigmatizaci-
jo drugače mislečih s strani slovenskih neoliberalcev? Resni in neresni. Mla-
di in stari. Pravi in domačijski. Analfabeti in andavkabeti1. Krjavlji in mladci.
Nizka morala javne diskusije kaže predvsem na razumevanje trga kot izklju-
čevalnega mehanizma. Toda prav dobitniki spominske Nobelove nagrade
za ekonomijo kažejo, da je mogoče trg razumeti tudi drugače. Kot mehani-
zem prenosa znanja med posameznimi subjekti na trgu (Hayek) ali kot druž-
beno institucijo s potrebo po razumevanju relacij med subjekti in potrebo
po aktivnem dizajniranju trga (Roth, Shapley). Razumevanje prvega je po-
goj za eklektičnost, skozi katero želijo vetrnjaki pojasniti svojo idejno nekon-
sistentnost. Toda kako biti eklektičen ob apriornem izključevanju drugač-
98 nih teoretskih pogledov? Razumevanje drugega bi v prenesenem pomenu
pomenilo oblikovanje minimalnih diskurzivnih standardov za normalnejšo
razpravo znotraj ekonomske skupnosti.
Seveda je povpraševanje po proizvodih ekonomistov odvisno tudi od
aktualne politične konstelacije, saj se gospodarstveniki ne želijo pretirano
izpostavljati proti trenutno vladajoči opciji. Nekdo bi lahko predlagal, da
se oceni število in kakovost publikacij v mednarodno uveljavljenih obja-
vah, a tudi tu nastopi težava, saj pomembne revije objavljajo članke z dve ali
triletno zamudo, kar ob želji biti aktualen ni ravno spodbudno. Pa še krog
bralcev znanstvenega branja je relativno ozek. Tudi to je eden od razlogov,
da se ekonomisti pojavljajo kot kolumnisti v dnevnem časopisju, saj se za-
vedajo pomena »oglaševanja« svojih idej za njihovo tržno uspešnost. V na-
daljevanju Kešeljević (2012) razmišlja o tem, kdo ima prav in kdo se moti na
trgu ekonomskih idej:
Toda kdo ima prav in kdo se moti na trgu ekonomskih idej? Vsi in nihče. Da-
nes namreč ni mogoče tako preprosto ugotoviti, ali ima neoklasična teorija
prednost pred institucionalisti. Še težje je oceniti, zakaj bi bil teoretski dose-
žek ekonomista boljši od znanstvenega prispevka sociologa. Teorija znano-
sti nas namreč uči, da se posamezni teoretski koncepti pogosto medseboj-
no izključujejo, saj izhajajo iz različnih predpostavk. Ali povedano drugače,
med njimi ne obstaja nevtralno teoretsko polje za njuno medsebojno primer-
javo. Zaradi tega je tudi zmotno enačenje eklektičnosti s poljubnim kom-
biniranjem različnih teoretskih konceptov. Progresivnost v znanstveno-raz-
iskovalnem programu pomeni kontinuirano nadgradnjo obstoječe teorije
skozi konkurenčni boj med obstoječimi idejami ob nadaljnjem zagotavlja-
1 Skovanka Berčiča in Aristovnika (2005), nepoznavalci davčnih sistemov.
