Page 99 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 99
Neoliberalizem 99
nju notranje skladnosti. V čem se torej kaže eklekticizem »laissez faire« v
okviru Odbora za reforme pred leti in zagovarjanja slabe banke ter New De-
ala danes? Ne gre za eklekticizem, ampak za vetrnjaštvo in idejno promisku-
iteto. Biti dosleden sebi in imeti prav v določenem zgodovinskem trenutku
preprosto ni mogoče enačiti s poljubnim miksom različnih teoretskih pog-
ledov. Ekonomija ni čarovniški klobuk, iz katerega vsakič glede na občinstvo
potegnete drugačnega zajca. Ali pač?
Ude (2013) pravi, da bi bilo morda za nekoga zaskrbljujoče, da tudi naj-
višje institucije, ki naj bi varovale demokratičnost države, kot je npr. Ustav-
no sodišče RS, ki je pritegnilo vladajoči koaliciji ter prepovedalo dva refe-
renduma (glede zakona o Slovenskem državnem holdingu in zakona o slabi
banki), kot najpomembnejšo obliko neposredne demokracije, z argumenti,
da grozi Sloveniji nevarnost poslabšanja bonitetnih ocen, da bi bila ogrože-
na pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena ustave in ustavna
dolžnost države, da ustvarja možnost za zaposlovanje (66. člen ustave), ob
nesprejetju predvidenih ukrepov vlade. Takšna odločitev naj bi bila tudi v
nasprotju z dosedanjo prakso Ustavnega sodišča.
Kešeljević (2012) ponudi tudi rešitev za trg ekonomskih idej:
Končna rešitev zato ni v metodološkem normativizmu in stigmatizaciji dru-
gače mislečih, ampak samo v konkurenčnem boju za potencialne odjemal-
ce na trgu idej. Toda očitno je problem z razumevanjem povpraševalne stra-
ni na trgu idej pri neoklasikih še večji. Resno neresni ekonomisti preprosto ne
razumejo, da nobena teoretska pobuda v osnovi ne more biti uspešna, če ne
bo znala tržiti svojih sklepov v javnosti. Znanost postaja namreč vedno bolj
tržno opravilo zunaj monopolizacije teoretskih spoznanj. V ožjem smislu so
kupci na trgu idej člani akademske skupnosti. Za mnoge med njimi uvedba
slabe banke na primer odpira več dilem kot ponuja prepričljivih odgovorov.
Slednji nasprotuje celo Banka Slovenije. Očitno ni jasno, da sta iskanje so-
glasja znotraj lastne stroke in trg idej le dva različna odgovora na isto vpra-
šanje. Nasproti političnemu razumevanju oziroma iskanju večjega soglasja
znotraj ekonomske znanstvene skupnosti se postavlja ideja trga. Trg kot sti-
čišče ponudnikov in odjemalcev različnih teoretskih pobud. Zgolj še ena tr-
žna nedoslednost?
Močnik (2012) pojasnjuje prehod iz fordizma pri upravljanju podjetij
in slovenske države z naslednjimi tezami:
V zadnjih dvajsetih letih smo šli skozi tri faze: sprva smo imeli paternalistič-
na vodstva podjetij, ki bi bila sposobna v Sloveniji vpeljati socialdemokratski
tip kapitalizma, vendar so bili ti vodje že starejši in zato v odhajanju, hkrati
nju notranje skladnosti. V čem se torej kaže eklekticizem »laissez faire« v
okviru Odbora za reforme pred leti in zagovarjanja slabe banke ter New De-
ala danes? Ne gre za eklekticizem, ampak za vetrnjaštvo in idejno promisku-
iteto. Biti dosleden sebi in imeti prav v določenem zgodovinskem trenutku
preprosto ni mogoče enačiti s poljubnim miksom različnih teoretskih pog-
ledov. Ekonomija ni čarovniški klobuk, iz katerega vsakič glede na občinstvo
potegnete drugačnega zajca. Ali pač?
Ude (2013) pravi, da bi bilo morda za nekoga zaskrbljujoče, da tudi naj-
višje institucije, ki naj bi varovale demokratičnost države, kot je npr. Ustav-
no sodišče RS, ki je pritegnilo vladajoči koaliciji ter prepovedalo dva refe-
renduma (glede zakona o Slovenskem državnem holdingu in zakona o slabi
banki), kot najpomembnejšo obliko neposredne demokracije, z argumenti,
da grozi Sloveniji nevarnost poslabšanja bonitetnih ocen, da bi bila ogrože-
na pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena ustave in ustavna
dolžnost države, da ustvarja možnost za zaposlovanje (66. člen ustave), ob
nesprejetju predvidenih ukrepov vlade. Takšna odločitev naj bi bila tudi v
nasprotju z dosedanjo prakso Ustavnega sodišča.
Kešeljević (2012) ponudi tudi rešitev za trg ekonomskih idej:
Končna rešitev zato ni v metodološkem normativizmu in stigmatizaciji dru-
gače mislečih, ampak samo v konkurenčnem boju za potencialne odjemal-
ce na trgu idej. Toda očitno je problem z razumevanjem povpraševalne stra-
ni na trgu idej pri neoklasikih še večji. Resno neresni ekonomisti preprosto ne
razumejo, da nobena teoretska pobuda v osnovi ne more biti uspešna, če ne
bo znala tržiti svojih sklepov v javnosti. Znanost postaja namreč vedno bolj
tržno opravilo zunaj monopolizacije teoretskih spoznanj. V ožjem smislu so
kupci na trgu idej člani akademske skupnosti. Za mnoge med njimi uvedba
slabe banke na primer odpira več dilem kot ponuja prepričljivih odgovorov.
Slednji nasprotuje celo Banka Slovenije. Očitno ni jasno, da sta iskanje so-
glasja znotraj lastne stroke in trg idej le dva različna odgovora na isto vpra-
šanje. Nasproti političnemu razumevanju oziroma iskanju večjega soglasja
znotraj ekonomske znanstvene skupnosti se postavlja ideja trga. Trg kot sti-
čišče ponudnikov in odjemalcev različnih teoretskih pobud. Zgolj še ena tr-
žna nedoslednost?
Močnik (2012) pojasnjuje prehod iz fordizma pri upravljanju podjetij
in slovenske države z naslednjimi tezami:
V zadnjih dvajsetih letih smo šli skozi tri faze: sprva smo imeli paternalistič-
na vodstva podjetij, ki bi bila sposobna v Sloveniji vpeljati socialdemokratski
tip kapitalizma, vendar so bili ti vodje že starejši in zato v odhajanju, hkrati
