Page 131 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 131
Liberalizacija, tržna dejavnost in konkurenčnost 131
Marinčič. Zato se načrtuje uvedba politehnik, pod pokroviteljstvo katerih bi
prišle zdajšnje višje šole, ki bi bile nekje med poklicnim in univerzitetnim iz-
obraževanjem. Če ustanavljanje čisto novih izobraževalnih ustanov ne bi fi-
nančno prikrajšalo univerze, taka rešitev ne bi bila slaba.
Tudi na Finskem je podobna ureditev, obstajajo raziskovalne univerze
ter aplikativne univerze, podobne politehnikam. Vendar pa so bile že usta-
novljene v določeni obliki, že ustanovljenim zavodom se ni bilo potreb-
no odločati pod kakšno organizacijsko obliko bodo poslovali v prihodnje.
Ivelja (2012b) opisuje proteste visokošolske srenje proti zniževanju fi-
nanciranja in obnašanje druge Janševe vlade:
Kajti oni že vedo: rešilo nas bo tako imenovano uporabno znanje, beri podre-
janje diktatu zasebnega kapitala, ne pa univerza, zavezana idealom razsve-
tljenstva in humanizma. Rešila nas bo večja avtonomija, pa čeprav si bodo
lahko obubožane fakultete le avtonomno izbrale način pokopa. In rešila nas
bo konkurenca, pa četudi imamo ta hip ustreznih kadrov in sredstev le za dva
oddelka na Harvardu. Če smo malce prevzetni, seveda. Na primer: 14 zaseb-
nih visokošolskih zavodov dobi na leto skupno 11 milijonov evrov, kar eno
petino proračuna mariborske univerze, večina pa producira kadre, ki jih na
trgu ne manjka. Kako neki naj bi nas tovrstna konkurenca rešila?
Komentatorka uporablja strategijo ironične diskurzivne argumentaci-
je, sprašuje se o resničnosti in upravičenosti trditev ter normativni pravič-
nosti politike, ki odloča o razporejanju javnih sredstev za financiranje.
Zver (2012) odgovarja na opozorila poznavalcev pred ustanavljanjem
visokošolskih zavodov v vsaki vasi, saj naj bi to vplivalo na kakovost študija:
Mislim, da je strah odveč, saj so majhne univerze lahko bolj gibčne, so kot ga-
zele, lažje iščejo svoje mesto v družbi. Univerza ni več to, kar je bila v industrij-
ski dobi, ko jo je država ustanovila in ji dala denar, s katerim so potem pros-
to razpolagali. Tretja generacija univerz ima še dodatne funkcije. Piha veter
z Zahoda, pa tudi Daljnega vzhoda, kjer so univerze zelo dobre in so vklju-
čene v trg, so v nenehnem iskanju svojih niš in priložnosti v gospodarstvu in
družbi nasploh.
Razmere so se spremenile, tako družba kot univerza potrebujeta in iš-
četa nove oblike, ki bodo prilagojene delovanju v teh novih razmerah. Za
povrhu pa še zgled neimenovanih uspešnih tujih univerz, kjer opisane stva-
ri že dobro tečejo.
Žagar (2010) se opredeljuje do predvidene tržnosti visokega šolstva,
ki jo zasledimo v Izhodiščih za nacionalni raziskovalni in inovacijski pro-
gram, Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije (Turk idr. 2010):
Marinčič. Zato se načrtuje uvedba politehnik, pod pokroviteljstvo katerih bi
prišle zdajšnje višje šole, ki bi bile nekje med poklicnim in univerzitetnim iz-
obraževanjem. Če ustanavljanje čisto novih izobraževalnih ustanov ne bi fi-
nančno prikrajšalo univerze, taka rešitev ne bi bila slaba.
Tudi na Finskem je podobna ureditev, obstajajo raziskovalne univerze
ter aplikativne univerze, podobne politehnikam. Vendar pa so bile že usta-
novljene v določeni obliki, že ustanovljenim zavodom se ni bilo potreb-
no odločati pod kakšno organizacijsko obliko bodo poslovali v prihodnje.
Ivelja (2012b) opisuje proteste visokošolske srenje proti zniževanju fi-
nanciranja in obnašanje druge Janševe vlade:
Kajti oni že vedo: rešilo nas bo tako imenovano uporabno znanje, beri podre-
janje diktatu zasebnega kapitala, ne pa univerza, zavezana idealom razsve-
tljenstva in humanizma. Rešila nas bo večja avtonomija, pa čeprav si bodo
lahko obubožane fakultete le avtonomno izbrale način pokopa. In rešila nas
bo konkurenca, pa četudi imamo ta hip ustreznih kadrov in sredstev le za dva
oddelka na Harvardu. Če smo malce prevzetni, seveda. Na primer: 14 zaseb-
nih visokošolskih zavodov dobi na leto skupno 11 milijonov evrov, kar eno
petino proračuna mariborske univerze, večina pa producira kadre, ki jih na
trgu ne manjka. Kako neki naj bi nas tovrstna konkurenca rešila?
Komentatorka uporablja strategijo ironične diskurzivne argumentaci-
je, sprašuje se o resničnosti in upravičenosti trditev ter normativni pravič-
nosti politike, ki odloča o razporejanju javnih sredstev za financiranje.
Zver (2012) odgovarja na opozorila poznavalcev pred ustanavljanjem
visokošolskih zavodov v vsaki vasi, saj naj bi to vplivalo na kakovost študija:
Mislim, da je strah odveč, saj so majhne univerze lahko bolj gibčne, so kot ga-
zele, lažje iščejo svoje mesto v družbi. Univerza ni več to, kar je bila v industrij-
ski dobi, ko jo je država ustanovila in ji dala denar, s katerim so potem pros-
to razpolagali. Tretja generacija univerz ima še dodatne funkcije. Piha veter
z Zahoda, pa tudi Daljnega vzhoda, kjer so univerze zelo dobre in so vklju-
čene v trg, so v nenehnem iskanju svojih niš in priložnosti v gospodarstvu in
družbi nasploh.
Razmere so se spremenile, tako družba kot univerza potrebujeta in iš-
četa nove oblike, ki bodo prilagojene delovanju v teh novih razmerah. Za
povrhu pa še zgled neimenovanih uspešnih tujih univerz, kjer opisane stva-
ri že dobro tečejo.
Žagar (2010) se opredeljuje do predvidene tržnosti visokega šolstva,
ki jo zasledimo v Izhodiščih za nacionalni raziskovalni in inovacijski pro-
gram, Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije (Turk idr. 2010):
