Page 134 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 134
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
bi prinesla splošna šolnina blizu 150.000 tolarjev1 na leto. Seveda je istočasno
treba imeti sistem subvencij, posojil, morda tudi odloženih šolnin. Za nizke
šolnine sem, ker verjamem, da je znanje predvsem javna dobrina, to je, da iz-
obraženi ljudje koristijo predvsem celotni družbi, zato je prav, da večino stro-
škov pokriva država. Ni pa mogoče trditi, da znanje ni vsaj deloma privatna
dobrina, saj višja izobrazba prinaša višjo plačo. […] K šolninam sem dodal sis-
tem posojil, subvencij in štipendij in obenem rekel, da šolnine ne bi smele biti
previsoke. Za kaj gre? Naj poenostavim s primerom, ki ni daleč od stvarno-
sti. V bežigrajsko gimnazijo se vpisujejo pretežno otroci precej premožnih
staršev, na nacionalni maturi so najboljši in se zato lahko vpišejo kamorkoli
kot redni študentje. Večina teh študentov bi zlahka plačala šolnino, pa jim je
ni treba. Na drugi strani imate dijaka na primer iz revne družine v Prekmur-
ju, ki je na primer hodil na slabšo srednjo šolo, imel zato pri maturi slabši us-
134 peh in se je zato mogel vpisati le kot izredni študent. Ta mora plačati visoko
šolnino, v Ljubljani plačati stanovanje in najbrž delati prek študentskega ser-
visa, da lahko preživi. S šolnino, ki jo plača kot izredni študent, subvencionira
bogatega sošolca, ki šolnine kot redni študent ne plačuje. Če bi šolnine pob-
rali od vseh, bi dobili možnost, da dobi štipendijo ali subvencijo oziroma da
vzame posojilo.
Mencinger (2003) torej meni, da bi takšen, olepšan sistem splošnih šol-
nin, kjer bi bile uvedene tudi različne oblike pomoči, kot »štipendije za
odlične študente, subvencij za revne in posojil ali odloženih šolnin«, pove-
čal socialnost države. Slovenska država je po svojem ustroju in ustavi soci-
alna država, na kar se pogosto pozablja. Leskoškova (2013) pravi, da je zapis
koncepta socialne države v ustavo čedalje bolj tarča poskusov, da bi »po-
manjšali, relativizirali ali povsem izničili njegov pomen«. Politične elite
različne provenience naj bi nas prepričevale, da je le svobodni trg zagotovi-
lo za pravo socialno državo. Socialna država je tako ovira osvoboditvi trga,
saj naj bi temeljila na sistemu pridobljenih pravic ter skupni zavesti, da so
vsi ljudje enaki, skupaj pa lahko vplivajo na ustvarjanje poltiki in skupne-
ga dobrega. In prav skupno dobro po Leskoškovi (2013) omogoča državlja-
nom, da so »subjekti lastnih življenjskih potekov in vplivajo na razmere
skupnega življenja, čeprav tega ne morejo plačati«. Izobrazba spada med to
skupno dobro, poleg vode, elektrike, kulture in socialnega varstva, saj bi tr-
žnost teh dejavnosti povzročila dodatno družbeno razslojevanje. Študentje
sodijo med šibkejše pripadnike družbe, zato morajo biti še posebej zaščite-
ni. Zapis fiskalnega pravila v ustavo, ki bo začelo veljati 2015, pa bo omo-
gočal učinkovito izigravanje socialne države v imenu konvergenčnih stan-
dardov EU.
1 Približno povprečna mesečna neto plača v 2003, op. a.
bi prinesla splošna šolnina blizu 150.000 tolarjev1 na leto. Seveda je istočasno
treba imeti sistem subvencij, posojil, morda tudi odloženih šolnin. Za nizke
šolnine sem, ker verjamem, da je znanje predvsem javna dobrina, to je, da iz-
obraženi ljudje koristijo predvsem celotni družbi, zato je prav, da večino stro-
škov pokriva država. Ni pa mogoče trditi, da znanje ni vsaj deloma privatna
dobrina, saj višja izobrazba prinaša višjo plačo. […] K šolninam sem dodal sis-
tem posojil, subvencij in štipendij in obenem rekel, da šolnine ne bi smele biti
previsoke. Za kaj gre? Naj poenostavim s primerom, ki ni daleč od stvarno-
sti. V bežigrajsko gimnazijo se vpisujejo pretežno otroci precej premožnih
staršev, na nacionalni maturi so najboljši in se zato lahko vpišejo kamorkoli
kot redni študentje. Večina teh študentov bi zlahka plačala šolnino, pa jim je
ni treba. Na drugi strani imate dijaka na primer iz revne družine v Prekmur-
ju, ki je na primer hodil na slabšo srednjo šolo, imel zato pri maturi slabši us-
134 peh in se je zato mogel vpisati le kot izredni študent. Ta mora plačati visoko
šolnino, v Ljubljani plačati stanovanje in najbrž delati prek študentskega ser-
visa, da lahko preživi. S šolnino, ki jo plača kot izredni študent, subvencionira
bogatega sošolca, ki šolnine kot redni študent ne plačuje. Če bi šolnine pob-
rali od vseh, bi dobili možnost, da dobi štipendijo ali subvencijo oziroma da
vzame posojilo.
Mencinger (2003) torej meni, da bi takšen, olepšan sistem splošnih šol-
nin, kjer bi bile uvedene tudi različne oblike pomoči, kot »štipendije za
odlične študente, subvencij za revne in posojil ali odloženih šolnin«, pove-
čal socialnost države. Slovenska država je po svojem ustroju in ustavi soci-
alna država, na kar se pogosto pozablja. Leskoškova (2013) pravi, da je zapis
koncepta socialne države v ustavo čedalje bolj tarča poskusov, da bi »po-
manjšali, relativizirali ali povsem izničili njegov pomen«. Politične elite
različne provenience naj bi nas prepričevale, da je le svobodni trg zagotovi-
lo za pravo socialno državo. Socialna država je tako ovira osvoboditvi trga,
saj naj bi temeljila na sistemu pridobljenih pravic ter skupni zavesti, da so
vsi ljudje enaki, skupaj pa lahko vplivajo na ustvarjanje poltiki in skupne-
ga dobrega. In prav skupno dobro po Leskoškovi (2013) omogoča državlja-
nom, da so »subjekti lastnih življenjskih potekov in vplivajo na razmere
skupnega življenja, čeprav tega ne morejo plačati«. Izobrazba spada med to
skupno dobro, poleg vode, elektrike, kulture in socialnega varstva, saj bi tr-
žnost teh dejavnosti povzročila dodatno družbeno razslojevanje. Študentje
sodijo med šibkejše pripadnike družbe, zato morajo biti še posebej zaščite-
ni. Zapis fiskalnega pravila v ustavo, ki bo začelo veljati 2015, pa bo omo-
gočal učinkovito izigravanje socialne države v imenu konvergenčnih stan-
dardov EU.
1 Približno povprečna mesečna neto plača v 2003, op. a.
