Page 137 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 137
Študentje 137
konkretna mesečna poraba se giblje od 250 do 350 evrov. Vključeni so stroški
stanovanja (najemnine trenutno nimam, saj si na srečo s fantom deliva sta-
novanje, ki je v lasti njegovih staršev), hrane, prevoza, študijske literature in
drugi manjši izdatki. S svojim študijem sem na splošno zelo zadovoljna, prav
tako nimam nobenih pritožb na celoten visokošolski izobraževalni sistem v
Sloveniji – študentom je večinoma omogočen brezplačni študij, vsakemu sta
na voljo subvencionirana prehrana in možnost dodatnega zaslužka prek štu-
dentskega dela. Slovenski študentje smo v resnici zelo privilegirani, čeprav se
tega nekateri morda ne zavedajo. Poleg študija opravljam študentsko delo, a
zgolj nekajkrat na mesec, saj mi študij rednejšega dela še ne dovoljuje. Delam
kot blagajničarka v trgovini Tuš BTC, kjer sem plačana štiri evre na uro. Po-
leg tega pojem v vokalni skupini Perpetuum Jazzile, kjer pa nihče od pevcev
ni plačan za svoje delo. Fakulteta mi je do zdaj šla zelo na roko, saj mi je dode-
lila status študentke umetnice, je pa včasih težko vse uskladiti. A če sta volja
in energija za delo, potem nič ni nemogoče.
Trezna in realistična pripoved študentke; zaveda se priložnosti, ki so ji
na razpolago, kakor tudi hvaležnosti do vseh, ki ji študij omogočajo. Z de-
narjem, ki ga ima na razpolago ravna odgovorno, je tudi dodatno zaposle-
na, kljub temu pa živi polno študentsko življenje.
Forstnerič (2008) razmišlja o liberalno ekonomskem principu uravna-
vanja visokošolskega prostora ter o odgovornosti:
Ministrstvo tako dodeli vsakemu zavodu 60 odstotkov njegovih sredstev iz
predhodnega leta, preostalih 40 odstotkov pa razdeli med vse zavode gle-
de na število študentskih točk. Vpliv začetne porazdelitve hitro usahne in
sredstva fakultet težijo k porazdelitvi, ki jo določata študentska populacija
in faktorji. Po petih letih upade vpliv začetne porazdelitve na 12 odstotkov,
preostalih 88 odstotkov pa je določenih z gibanjem študentskih parametrov.
Osnovni princip je torej liberalno-ekonomski in sledi nazorom Miltona Fri-
edmana, da se trg samodejno uravnava. V danem primeru naj bi to verjetno
pomenilo, da bodo študenti prenasičenih programov sčasoma uvideli, da je
konkurenca prevelika in je trg dela zasičen, zato se bodo usmerili drugam. A
pogosto ugotovijo to šele po diplomi, ko je za drugačne odločitve že (pre)
pozno. Ne moremo se znebiti občutka, da polagamo državno strategijo ra-
zvoja visokega šolstva (in zato gospodarstva, znanosti, umetnosti) v roke ma-
turantov.
Včasih res preveč pričakujemo od študentov ter njihovih staršev. Tež-
ko je napovedovati, kakšne bodo razmere na trgu dela čez desetletje, zato
ne moremo pričakovati, da se bodo odločali za izbiro študija na podlagi tre-
nutnega povpraševanja in razmer. Res je tudi, da se trg težko sam uravnava,
konkretna mesečna poraba se giblje od 250 do 350 evrov. Vključeni so stroški
stanovanja (najemnine trenutno nimam, saj si na srečo s fantom deliva sta-
novanje, ki je v lasti njegovih staršev), hrane, prevoza, študijske literature in
drugi manjši izdatki. S svojim študijem sem na splošno zelo zadovoljna, prav
tako nimam nobenih pritožb na celoten visokošolski izobraževalni sistem v
Sloveniji – študentom je večinoma omogočen brezplačni študij, vsakemu sta
na voljo subvencionirana prehrana in možnost dodatnega zaslužka prek štu-
dentskega dela. Slovenski študentje smo v resnici zelo privilegirani, čeprav se
tega nekateri morda ne zavedajo. Poleg študija opravljam študentsko delo, a
zgolj nekajkrat na mesec, saj mi študij rednejšega dela še ne dovoljuje. Delam
kot blagajničarka v trgovini Tuš BTC, kjer sem plačana štiri evre na uro. Po-
leg tega pojem v vokalni skupini Perpetuum Jazzile, kjer pa nihče od pevcev
ni plačan za svoje delo. Fakulteta mi je do zdaj šla zelo na roko, saj mi je dode-
lila status študentke umetnice, je pa včasih težko vse uskladiti. A če sta volja
in energija za delo, potem nič ni nemogoče.
Trezna in realistična pripoved študentke; zaveda se priložnosti, ki so ji
na razpolago, kakor tudi hvaležnosti do vseh, ki ji študij omogočajo. Z de-
narjem, ki ga ima na razpolago ravna odgovorno, je tudi dodatno zaposle-
na, kljub temu pa živi polno študentsko življenje.
Forstnerič (2008) razmišlja o liberalno ekonomskem principu uravna-
vanja visokošolskega prostora ter o odgovornosti:
Ministrstvo tako dodeli vsakemu zavodu 60 odstotkov njegovih sredstev iz
predhodnega leta, preostalih 40 odstotkov pa razdeli med vse zavode gle-
de na število študentskih točk. Vpliv začetne porazdelitve hitro usahne in
sredstva fakultet težijo k porazdelitvi, ki jo določata študentska populacija
in faktorji. Po petih letih upade vpliv začetne porazdelitve na 12 odstotkov,
preostalih 88 odstotkov pa je določenih z gibanjem študentskih parametrov.
Osnovni princip je torej liberalno-ekonomski in sledi nazorom Miltona Fri-
edmana, da se trg samodejno uravnava. V danem primeru naj bi to verjetno
pomenilo, da bodo študenti prenasičenih programov sčasoma uvideli, da je
konkurenca prevelika in je trg dela zasičen, zato se bodo usmerili drugam. A
pogosto ugotovijo to šele po diplomi, ko je za drugačne odločitve že (pre)
pozno. Ne moremo se znebiti občutka, da polagamo državno strategijo ra-
zvoja visokega šolstva (in zato gospodarstva, znanosti, umetnosti) v roke ma-
turantov.
Včasih res preveč pričakujemo od študentov ter njihovih staršev. Tež-
ko je napovedovati, kakšne bodo razmere na trgu dela čez desetletje, zato
ne moremo pričakovati, da se bodo odločali za izbiro študija na podlagi tre-
nutnega povpraševanja in razmer. Res je tudi, da se trg težko sam uravnava,
