Page 50 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
mokratični javni sferi in javnem dobru, če bo visoko šolstvo še naprej slabo
uresničevalo poslanstvo pomembnega mehanizma za ekonomsko in druž-
beno mobilnost.
Verjetnost, da se bo v Sloveniji povečeval delež zasebnega visokega šol-
stva obstaja. Vendar je visokošolsko izobraževanje kvazi javna dobrina,
saj je zasebno po potrošnji, potreba po njem pa je tudi v javnem intere-
su (stranske koristi – eksternalije). Zato bo država vedno obdržala nadzor
nad vsebinami, načini izvajanja, pa tudi javno financiranje (vsaj delno), bo
vedno ostalo v njeni domeni. Delovni zaključek bi lahko torej bil, da osta-
ja visoko šolstvo javna dobrina v obsegu, ki ga financira vlada posamezne
države. V prihodnosti se bo v odvisnosti od številčnosti posameznikov, ki
se bodo odločali za visokošolsko izobraževanje, tudi vlada morala odloča-
ti o ravnovesju javnega in zasebnega interesa, tudi z vidika enakopravnosti
50 in dostopnosti le tega. Bevc, Uršič in Čok (2010) ugotavljajo, da se soraz-
merno z večanjem deleža razširjenosti visokošolske izobrazbe med prebi-
valci, veča tudi stopnja relativne neenakosti prebivalcev, ki nimajo visoko-
šolske izobrazbe.
Različne oblike visokošolskega izobraževanja, kot npr. izobraževanje
po delih, posameznih sklopih, e-izobraževanje ali izobraževanje na dalja-
vo, večja izbirnost med programi različnih visokošolskih inštitucij, tujih in
domačih, sestavljanje vsebin izmed programov različnih ponudnikov, pre-
hodnost na višje stopnje študija preko različnih poti, opravljanje dela štu-
dijskih obveznosti v tujini, oblikovanje in ponudba posebnih programov,
prirejenih za naročnike ipd., so že prisotne ter jasno kažejo na spremembe
visokošolskega okolja in realnosti tudi v Sloveniji.
V ilustracijo aktualnega diskurza na slovenskem visokošolskem podro-
čju, si poglejmo del diskusije glavnega tajnika Sindikata vzgoje, izobraže-
vanja, znanosti in kulture Slovenije ter predsednika Konfederacija sindi-
katov javnega sektorja, g. B. Štruklja, poslanca Socialnih demokratov, g. J.
Vebra, predsednika Konfederacije sindikatov Pergam, dr. J. Posedija, pred-
sednika Visokošolskega sindikata Slovenije, dr. M. Marinčiča, v.d. direktor-
ja NAKVIS-a, mag. T. Debevec, bivša rektorica UL, dr. A. Kocijančič, po-
slanec SDS, g. J. Jerovšek ter državnega sekretarja dr. B. Rončevića, na 10.
nujni seji državnozoborskega Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo,
šport in mladino, 18.9.2012, ko so razpravljali o točki Nesprejemljivi in ne-
dopustni posegi za dodatno zmanjševanje avtonomije javnega visokega šolstva
v Republiki Sloveniji (Državni zbor 2012):
Veber: … Pri delu, ki ga zasledujemo na tem področju, ugotavljamo, da je v
manj kot 7 mesecih prizadejalo težko popravljivo škodo visokošolskemu izo-
braževanju, kar se še posebej kaže s sprejetjem rebalansa proračuna in izvedbe-
mokratični javni sferi in javnem dobru, če bo visoko šolstvo še naprej slabo
uresničevalo poslanstvo pomembnega mehanizma za ekonomsko in druž-
beno mobilnost.
Verjetnost, da se bo v Sloveniji povečeval delež zasebnega visokega šol-
stva obstaja. Vendar je visokošolsko izobraževanje kvazi javna dobrina,
saj je zasebno po potrošnji, potreba po njem pa je tudi v javnem intere-
su (stranske koristi – eksternalije). Zato bo država vedno obdržala nadzor
nad vsebinami, načini izvajanja, pa tudi javno financiranje (vsaj delno), bo
vedno ostalo v njeni domeni. Delovni zaključek bi lahko torej bil, da osta-
ja visoko šolstvo javna dobrina v obsegu, ki ga financira vlada posamezne
države. V prihodnosti se bo v odvisnosti od številčnosti posameznikov, ki
se bodo odločali za visokošolsko izobraževanje, tudi vlada morala odloča-
ti o ravnovesju javnega in zasebnega interesa, tudi z vidika enakopravnosti
50 in dostopnosti le tega. Bevc, Uršič in Čok (2010) ugotavljajo, da se soraz-
merno z večanjem deleža razširjenosti visokošolske izobrazbe med prebi-
valci, veča tudi stopnja relativne neenakosti prebivalcev, ki nimajo visoko-
šolske izobrazbe.
Različne oblike visokošolskega izobraževanja, kot npr. izobraževanje
po delih, posameznih sklopih, e-izobraževanje ali izobraževanje na dalja-
vo, večja izbirnost med programi različnih visokošolskih inštitucij, tujih in
domačih, sestavljanje vsebin izmed programov različnih ponudnikov, pre-
hodnost na višje stopnje študija preko različnih poti, opravljanje dela štu-
dijskih obveznosti v tujini, oblikovanje in ponudba posebnih programov,
prirejenih za naročnike ipd., so že prisotne ter jasno kažejo na spremembe
visokošolskega okolja in realnosti tudi v Sloveniji.
V ilustracijo aktualnega diskurza na slovenskem visokošolskem podro-
čju, si poglejmo del diskusije glavnega tajnika Sindikata vzgoje, izobraže-
vanja, znanosti in kulture Slovenije ter predsednika Konfederacija sindi-
katov javnega sektorja, g. B. Štruklja, poslanca Socialnih demokratov, g. J.
Vebra, predsednika Konfederacije sindikatov Pergam, dr. J. Posedija, pred-
sednika Visokošolskega sindikata Slovenije, dr. M. Marinčiča, v.d. direktor-
ja NAKVIS-a, mag. T. Debevec, bivša rektorica UL, dr. A. Kocijančič, po-
slanec SDS, g. J. Jerovšek ter državnega sekretarja dr. B. Rončevića, na 10.
nujni seji državnozoborskega Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo,
šport in mladino, 18.9.2012, ko so razpravljali o točki Nesprejemljivi in ne-
dopustni posegi za dodatno zmanjševanje avtonomije javnega visokega šolstva
v Republiki Sloveniji (Državni zbor 2012):
Veber: … Pri delu, ki ga zasledujemo na tem področju, ugotavljamo, da je v
manj kot 7 mesecih prizadejalo težko popravljivo škodo visokošolskemu izo-
braževanju, kar se še posebej kaže s sprejetjem rebalansa proračuna in izvedbe-
