Page 58 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 58
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
se jih vprašanja dotikajo posredno ali neposredno, zato posredujejo svoje
poglede in misli preko različnih medijev. Razvijejo se diskurzi, katerih na-
men je med drugim tudi argumentirano prepričevanje javnosti in uteme-
ljevanje lastnih odločitev. Odvisno od ugleda, znanja, prepričljivosti, spret-
nosti in retorike avtorja se na podlagi odzivov deležnikov lahko sklepa tudi
o javnem mnenju glede vprašanj o potencialni bodočnosti visokošolskega
izobraževanja v Sloveniji.
Kot pravi Mlekuž (2008, 6) ima besedilo precej več pomenov, kakor je
sprva želel ali nameraval njegov avtor: »Ko avtor pošlje svoje delo v svet,
pomen ni nič več odvisen zgolj od njega, ampak zaživi svoje življenje. Po-
men se znajde v različnih kontekstih in je podvržen različnim interpretaci-
jam.« Ali kot pravi Foucalt (2001, 26), tudi robovi knjig niso povsem jasni
ali strogo določeni, saj se preko naslova, oblike in vsebine ujamejo v sistem
58 napotil na druga besedila.
Vprašanje javnega financiranja visokega šolstva je že od osamosvojitve
Slovenije vroča tema, okrog katere se krešejo različna mnenja, tudi v dnev-
nem časopisju. Splichal (2008) se tako opredeli do pomena javnega visoke-
ga šolstva v odnosu na tradicijo:
Znanje ni dobrina (le) zato, ker ga je mogoče unovčiti na trgu, ampak
ker omogoča razumevanja sveta in je temelj človekove svobode, zato izobra-
ževanje ne sme biti podrejeno trenutnim nagnjenjem in potrebam, ki se iz-
ražajo v individualnem povpraševanju. Izobraževanje je obče dobro, čeprav
ga vsi ljudje neposredno niso deležni. Tudi če izobraževalni sistem zago-
tavlja najbolj kakovostno izobrazbo le delu prebivalstva, s tem »vzdržu-
je nepretrgano nasledstvo najboljših mislecev, ki spodbujajo razvoj znanja
in civilizacije nasploh«, kar je dragoceno za vse prebivalstvo. Kljub izjem-
nim spremembam v poldrugem stoletju po Millovem razmišljanju njego-
va argumentacija za javno izobraževanje ni izgubila veljave. Mar po znanju
ne povprašujejo najmanj še vedno tisti, ki ga dejansko najbolj potrebujejo?
Mar ne velja še vedno, da podrejenost trenutnim potrebam ali željam posa-
meznika, podjetja, stranke, vlade ali ideologije ogroža temeljno poslanstvo
izobraževanja – česar nas tudi »usmerjeno izobraževanje« očitno še ni iz-
učilo? Morda se je vendarle treba vprašati, kakšno družbo in spremembo
kulture dolgoročno proizvaja neoliberalno politično kapitalistično usmer-
janje izobraževanja, še zlasti univerz, in komu je v korist?
Splichal v zgornjem besedilu meni, da je izobrazba posameznika veliko več
kot njegova individualna pravica, ker vpliva tudi na življenjske, socialne, de-
lovne, ekonomske in druge razmere celotnega prebivalstva. Kot takšna dob-
rina naj bi bila zato upravičena do javnega financiranja. Takšnemu pogledu
nasprotujejo mnenja, da koristi izobrazba predvsem posamezniku, z vidika
se jih vprašanja dotikajo posredno ali neposredno, zato posredujejo svoje
poglede in misli preko različnih medijev. Razvijejo se diskurzi, katerih na-
men je med drugim tudi argumentirano prepričevanje javnosti in uteme-
ljevanje lastnih odločitev. Odvisno od ugleda, znanja, prepričljivosti, spret-
nosti in retorike avtorja se na podlagi odzivov deležnikov lahko sklepa tudi
o javnem mnenju glede vprašanj o potencialni bodočnosti visokošolskega
izobraževanja v Sloveniji.
Kot pravi Mlekuž (2008, 6) ima besedilo precej več pomenov, kakor je
sprva želel ali nameraval njegov avtor: »Ko avtor pošlje svoje delo v svet,
pomen ni nič več odvisen zgolj od njega, ampak zaživi svoje življenje. Po-
men se znajde v različnih kontekstih in je podvržen različnim interpretaci-
jam.« Ali kot pravi Foucalt (2001, 26), tudi robovi knjig niso povsem jasni
ali strogo določeni, saj se preko naslova, oblike in vsebine ujamejo v sistem
58 napotil na druga besedila.
Vprašanje javnega financiranja visokega šolstva je že od osamosvojitve
Slovenije vroča tema, okrog katere se krešejo različna mnenja, tudi v dnev-
nem časopisju. Splichal (2008) se tako opredeli do pomena javnega visoke-
ga šolstva v odnosu na tradicijo:
Znanje ni dobrina (le) zato, ker ga je mogoče unovčiti na trgu, ampak
ker omogoča razumevanja sveta in je temelj človekove svobode, zato izobra-
ževanje ne sme biti podrejeno trenutnim nagnjenjem in potrebam, ki se iz-
ražajo v individualnem povpraševanju. Izobraževanje je obče dobro, čeprav
ga vsi ljudje neposredno niso deležni. Tudi če izobraževalni sistem zago-
tavlja najbolj kakovostno izobrazbo le delu prebivalstva, s tem »vzdržu-
je nepretrgano nasledstvo najboljših mislecev, ki spodbujajo razvoj znanja
in civilizacije nasploh«, kar je dragoceno za vse prebivalstvo. Kljub izjem-
nim spremembam v poldrugem stoletju po Millovem razmišljanju njego-
va argumentacija za javno izobraževanje ni izgubila veljave. Mar po znanju
ne povprašujejo najmanj še vedno tisti, ki ga dejansko najbolj potrebujejo?
Mar ne velja še vedno, da podrejenost trenutnim potrebam ali željam posa-
meznika, podjetja, stranke, vlade ali ideologije ogroža temeljno poslanstvo
izobraževanja – česar nas tudi »usmerjeno izobraževanje« očitno še ni iz-
učilo? Morda se je vendarle treba vprašati, kakšno družbo in spremembo
kulture dolgoročno proizvaja neoliberalno politično kapitalistično usmer-
janje izobraževanja, še zlasti univerz, in komu je v korist?
Splichal v zgornjem besedilu meni, da je izobrazba posameznika veliko več
kot njegova individualna pravica, ker vpliva tudi na življenjske, socialne, de-
lovne, ekonomske in druge razmere celotnega prebivalstva. Kot takšna dob-
rina naj bi bila zato upravičena do javnega financiranja. Takšnemu pogledu
nasprotujejo mnenja, da koristi izobrazba predvsem posamezniku, z vidika
