Page 63 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 63
Pomen in vloga javnega visokega šolstva 63
Po Foucaultju torej obstajata dve strani koncepta govermentality (Lemke
2001, 191): predstavnost (ang. representation) ter poseganje (ang. interven-
tion). S predstavnostjo vlada izbere področja, kjer bo izkazovala moč, opre-
deli koncepte, določi meje, ponudi argumente ter dokaze; tako upraviči na-
govarjanje problema in ponuja strategijo za njegovo rešitev. Javno šolstvo
je nekakovostno, profesorji delajo le štiri ure na teden, visokošolski mana-
gerji ne znajo upravljati, davkoplačevalski denar se troši neracionalno. Na
drugi strani pa strukturira posebne oblike intervencij ali poseganj, saj poli-
tična racionalnost ni čisto, nevtralno znanje, ki enostavno reprezentira vla-
dajočo realnost; v resnici predstavlja intelektualno izvajanje realnosti, ki
jih zatem politične tehnologije lahko obravnavajo. Zato je potrebno vklju-
čiti agencije, postopke, institucije, zakonite oblike, itd., katerih namen je
omogočati vladanje objektom in subjektom politične racionalnosti: Naci-
onalna agencija za kakovost v visokem šolstvu; Svet agencije; ministrstva,
ki urejajo razpise, vpis študentov, financiranje javnega visokega šolstva ter
delo javnih uslužbencev; Zakon o visokem šolstvu; Zakon za uravnoteže-
nje javnih financ itd.
Šimenc (2006) pravi, da termin zasebno šolstvo lahko zavaja:
Zasebno šolstvo ni isto kot zasebno podjetje, zasebna tovarna ali trgovina.
Če pogledamo zasebno šolstvo po svetu, vidimo, da imamo dve vrsti zaseb-
nih šol. Eno so šole, ki so obstajale, še preden se je vzpostavil javni šolski sis-
tem. Te so bile večinoma povezane z določeno versko izpovedjo. Drugo pa
so zasebne šole, ki so nastale v 20. stoletju kot protest ali alternativa javnemu
šolstvu in so ponujale posebne pedagoške prijeme. V obeh primerih zasebno
šolstvo predpostavlja javno, namenjeno vsem otrokom. Medtem ko zasebno
šolstvo izbira otroke in je namenjeno le določenemu sloju populacije, je javno
šolstvo namenjeno vsem. Zasebno šolstvo mora izhajati iz zasebnega intere-
sa. Res pa je, da se je v svetu praviloma uveljavilo (pa ne povsod, v ZDA in Ita-
liji je prepovedano javno financiranje zasebnega šolstva, v Avstriji je deljeno)
državno financiranje zasebnega šolstva. Splošno pravilo je, da država sofinan-
cira zasebno šolstvo, da zagotovi določene standarde. Zasebno šolstvo naj ne
bi delovalo na podlagi konkurence, saj zasebne šole praviloma niso profitne
in med njimi ne velja, da slabe pač propadajo. Nasprotno, zasebne šole so zelo
stabilne in med sabo praviloma ne tekmujejo. Nikjer ni šolskega sistema, ki
temelji na konkurenci ter nastajanju in propadanju šol. Če država oceni, da je
javni šolski sistem slab, je njena dolžnost, da ga izboljša, ne pa da podpira za-
sebno šolstvo. Prva dolžnost družbe je, da ima dobro javno šolstvo.
Večinoma je povsod v Evropi vzpostavljen sistem javnega visokošolske-
ga izobraževanja, v povprečju se za zasebno izobraževanje odloči manj kot
Po Foucaultju torej obstajata dve strani koncepta govermentality (Lemke
2001, 191): predstavnost (ang. representation) ter poseganje (ang. interven-
tion). S predstavnostjo vlada izbere področja, kjer bo izkazovala moč, opre-
deli koncepte, določi meje, ponudi argumente ter dokaze; tako upraviči na-
govarjanje problema in ponuja strategijo za njegovo rešitev. Javno šolstvo
je nekakovostno, profesorji delajo le štiri ure na teden, visokošolski mana-
gerji ne znajo upravljati, davkoplačevalski denar se troši neracionalno. Na
drugi strani pa strukturira posebne oblike intervencij ali poseganj, saj poli-
tična racionalnost ni čisto, nevtralno znanje, ki enostavno reprezentira vla-
dajočo realnost; v resnici predstavlja intelektualno izvajanje realnosti, ki
jih zatem politične tehnologije lahko obravnavajo. Zato je potrebno vklju-
čiti agencije, postopke, institucije, zakonite oblike, itd., katerih namen je
omogočati vladanje objektom in subjektom politične racionalnosti: Naci-
onalna agencija za kakovost v visokem šolstvu; Svet agencije; ministrstva,
ki urejajo razpise, vpis študentov, financiranje javnega visokega šolstva ter
delo javnih uslužbencev; Zakon o visokem šolstvu; Zakon za uravnoteže-
nje javnih financ itd.
Šimenc (2006) pravi, da termin zasebno šolstvo lahko zavaja:
Zasebno šolstvo ni isto kot zasebno podjetje, zasebna tovarna ali trgovina.
Če pogledamo zasebno šolstvo po svetu, vidimo, da imamo dve vrsti zaseb-
nih šol. Eno so šole, ki so obstajale, še preden se je vzpostavil javni šolski sis-
tem. Te so bile večinoma povezane z določeno versko izpovedjo. Drugo pa
so zasebne šole, ki so nastale v 20. stoletju kot protest ali alternativa javnemu
šolstvu in so ponujale posebne pedagoške prijeme. V obeh primerih zasebno
šolstvo predpostavlja javno, namenjeno vsem otrokom. Medtem ko zasebno
šolstvo izbira otroke in je namenjeno le določenemu sloju populacije, je javno
šolstvo namenjeno vsem. Zasebno šolstvo mora izhajati iz zasebnega intere-
sa. Res pa je, da se je v svetu praviloma uveljavilo (pa ne povsod, v ZDA in Ita-
liji je prepovedano javno financiranje zasebnega šolstva, v Avstriji je deljeno)
državno financiranje zasebnega šolstva. Splošno pravilo je, da država sofinan-
cira zasebno šolstvo, da zagotovi določene standarde. Zasebno šolstvo naj ne
bi delovalo na podlagi konkurence, saj zasebne šole praviloma niso profitne
in med njimi ne velja, da slabe pač propadajo. Nasprotno, zasebne šole so zelo
stabilne in med sabo praviloma ne tekmujejo. Nikjer ni šolskega sistema, ki
temelji na konkurenci ter nastajanju in propadanju šol. Če država oceni, da je
javni šolski sistem slab, je njena dolžnost, da ga izboljša, ne pa da podpira za-
sebno šolstvo. Prva dolžnost družbe je, da ima dobro javno šolstvo.
Večinoma je povsod v Evropi vzpostavljen sistem javnega visokošolske-
ga izobraževanja, v povprečju se za zasebno izobraževanje odloči manj kot
