Page 60 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 60
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
rejeno srednjo šolo. V vseh državah ženske zaslužijo manj kot moški in raz-
like se s stopnjo izobrazbe ne zmanjšujejo. Kakšna so ta razmerja v Sloveni-
ji, avtorji študije zaradi pomanjkljivih podatkov niso celovito predstavili. So
pa ugotovili, da se izdatki, ki jih ima Slovenija z višješolskim izobraževanjem
žensk, v povprečju povrnejo v približno šestkratni meri, med drugim zaradi
plačevanja višjih davkov in manjših potreb po socialnih transferjih, če seveda
uspešno dokonča šolanje. Investicija v višješolsko izobrazbo moškega pa se
naši državi povrne celo sedemkrat.
Po utemeljevanju koristnosti visokošolske izobrazbe za slovensko
družbo (in to celo s pomočjo podatkov iz študije organizacije, ki združu-
je najbogatejše države sveta), se kaže vztrajanje na pozicijah, ki zmanjšuje-
jo pomen javnega visokošolskega izobraževanja vsaj kot nesmotrno. Po tej
argumentaciji si torej minister in vlada prizadevata za zniževanje sloven-
60 skega BDP, kar bi lahko ob izdatnem pretiravanju interpretirali kot vele-
izdajo. Ali pa kot željo, da postane visokošolsko izobraževanje, ki je sedaj
brezplačno, spet zaželeno blago in bodo posamezniki pripravljeni zanj pla-
čevati. Slovenija ima res unikatno rešitev financiranja zasebnega visokega
šolstva iz javnih sredstev. To se dogaja ob istočasnem zniževanju visokošol-
skega proračuna, torej gre to ob pospešenem ustanavljanju zasebnih fakul-
tet in univerz, predvsem na račun javnega visokega šolstva. Argument je
povečevanje konkurence in dviganje kakovosti. Kot smo videli že v pregle-
du literature, pa ne obstajajo študije, ki bi omenjeni tezi dokazovale. Zakaj
se torej država odpoveduje vlaganjem v javno visoko šolstvo, če ima od tega
samo koristi? Anomalije, ki se pojavljajo v zvezi s fiktivnimi vpisi in podalj-
ševanjem absolventskega staža, bi se dalo odpraviti tudi drugače in bi bila
učinkovitost vloženega financiranja še večja.
Vehovar (2011) meni, da so mladi v Sloveniji luzerji procesa tranzicije:
Danes velja, da imamo v RS največji delež mladih med državami članicami
EU, ki so udeleženi v procesu izobraževanja na vseh stopnjah, obenem pa
tudi največji delež mladih, ki študirajo. Zato diploma v RS pomeni iz dne-
va v dan manj in še zdaleč ne zagotavlja zaposlitvene in preživetvene varnosti.
Na žalost odprtost izobraževalnega sistema ni usklajena s potrebami gospo-
darstva in presega razvojno stopnjo, ki jo je dosegla RS. Upravičen je sklep,
da pomeni visokošolsko izobraževanje v RS predvsem mehanizem, ki umir-
ja mlajše prebivalstvo, ki je zaradi študija izločeno iz statistik brezposlenosti.
Visokošolski izobraževalni sistem v RS ima tako predvsem socialno in poli-
tično funkcijo, nikakor pa ne ekonomske.
Ob vprašanjih javno ali zasebno visoko šolstvo se seveda zastavi tudi
vprašanje upravičencev, odjemalcev storitev visokega šolstva. Vehovar se
rejeno srednjo šolo. V vseh državah ženske zaslužijo manj kot moški in raz-
like se s stopnjo izobrazbe ne zmanjšujejo. Kakšna so ta razmerja v Sloveni-
ji, avtorji študije zaradi pomanjkljivih podatkov niso celovito predstavili. So
pa ugotovili, da se izdatki, ki jih ima Slovenija z višješolskim izobraževanjem
žensk, v povprečju povrnejo v približno šestkratni meri, med drugim zaradi
plačevanja višjih davkov in manjših potreb po socialnih transferjih, če seveda
uspešno dokonča šolanje. Investicija v višješolsko izobrazbo moškega pa se
naši državi povrne celo sedemkrat.
Po utemeljevanju koristnosti visokošolske izobrazbe za slovensko
družbo (in to celo s pomočjo podatkov iz študije organizacije, ki združu-
je najbogatejše države sveta), se kaže vztrajanje na pozicijah, ki zmanjšuje-
jo pomen javnega visokošolskega izobraževanja vsaj kot nesmotrno. Po tej
argumentaciji si torej minister in vlada prizadevata za zniževanje sloven-
60 skega BDP, kar bi lahko ob izdatnem pretiravanju interpretirali kot vele-
izdajo. Ali pa kot željo, da postane visokošolsko izobraževanje, ki je sedaj
brezplačno, spet zaželeno blago in bodo posamezniki pripravljeni zanj pla-
čevati. Slovenija ima res unikatno rešitev financiranja zasebnega visokega
šolstva iz javnih sredstev. To se dogaja ob istočasnem zniževanju visokošol-
skega proračuna, torej gre to ob pospešenem ustanavljanju zasebnih fakul-
tet in univerz, predvsem na račun javnega visokega šolstva. Argument je
povečevanje konkurence in dviganje kakovosti. Kot smo videli že v pregle-
du literature, pa ne obstajajo študije, ki bi omenjeni tezi dokazovale. Zakaj
se torej država odpoveduje vlaganjem v javno visoko šolstvo, če ima od tega
samo koristi? Anomalije, ki se pojavljajo v zvezi s fiktivnimi vpisi in podalj-
ševanjem absolventskega staža, bi se dalo odpraviti tudi drugače in bi bila
učinkovitost vloženega financiranja še večja.
Vehovar (2011) meni, da so mladi v Sloveniji luzerji procesa tranzicije:
Danes velja, da imamo v RS največji delež mladih med državami članicami
EU, ki so udeleženi v procesu izobraževanja na vseh stopnjah, obenem pa
tudi največji delež mladih, ki študirajo. Zato diploma v RS pomeni iz dne-
va v dan manj in še zdaleč ne zagotavlja zaposlitvene in preživetvene varnosti.
Na žalost odprtost izobraževalnega sistema ni usklajena s potrebami gospo-
darstva in presega razvojno stopnjo, ki jo je dosegla RS. Upravičen je sklep,
da pomeni visokošolsko izobraževanje v RS predvsem mehanizem, ki umir-
ja mlajše prebivalstvo, ki je zaradi študija izločeno iz statistik brezposlenosti.
Visokošolski izobraževalni sistem v RS ima tako predvsem socialno in poli-
tično funkcijo, nikakor pa ne ekonomske.
Ob vprašanjih javno ali zasebno visoko šolstvo se seveda zastavi tudi
vprašanje upravičencev, odjemalcev storitev visokega šolstva. Vehovar se
