Page 59 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 59
Pomen in vloga javnega visokega šolstva 59
boljših zaslužkov v prihodnosti, zato naj bi bil tudi pripravljen plačati za svojo
izobrazbo. Ob tem se zastavlja vprašanje ali bi bila vpeljava trga na visokošol-
skem področju trajna ali začasna. Težko verjamemo, da bi se lahko kadarkoli
vrnili na odpravljen način financiranja, čeprav je tudi res kot večkrat slišimo,
da je politika umetnost možnega. Drug pomislek, ki ga imajo nasprotniki
brezplačnega visokega šolstva je, da morajo za njegovo izobrazbo plačevati
vsi, tudi tisti, ki od nje nimajo neposrednih koristi. Na očitek o elitizaciji vi-
sokega šolstva zaradi nedostopnosti, ki bi nastala z uvedbo šolnin, pa odgo-
varjajo, da obstajajo možnosti štipendiranja in najemanja študijskih poso-
jil. Vendar pa se Splichal sprašuje tudi kakšno družbo pravzaprav želimo in
opredeljuje neodvisno visokošolsko izobraževanje kot bistvo pokončnega
državljanstva. To počne s samospraševanjem, da bi bralca pripeljal do želenih
zaključkov. Javno izobraževanje skozi zgodovino ni služilo le dvigu usposo-
bljenosti prebivalstva, temveč tudi ukalupljanju državljanov po meri vladarja.
Tudi zato je cerkev ustanavljala svoje šole in univerze. Globalna neoliberali-
stična politika pa si prizadeva za sesutje dokazano kakovostnega izobraževa-
nja, z namenom ustvarjanja novih trgov in ustvarjanja dobičkov z doslej še ne-
dostopnimi storitvami. Ob tem propagirajo prosto trgovanje in silijo manj
razvite države v odpiranje trgov, da bi jih lahko s pomočjo transnacionalnega
izvoza izobraževalnih storitev osvojili.
Kraljeva (2012) prepleta vlogo javnega visokega šolstva z njegovim fi-
nanciranjem in predstavlja pogled na študijo OECD, iz katere naj bi sle-
dilo, da se strošek visokošolske izobrazbe posameznika povrne slovenski
državi vsaj šestkratno:
Je slovenski izobraževalni sistem prerazkošen, ko govorimo o standardih in
normativih v šolstvu, o učiteljskih plačah ali o denarju, ki se porabi za celo-
ten izobraževalni sistem? Kratki pregled izobraževanja 2012, ki ga je pripra-
vila OECD in v katerem so zbrani podatki o uspešnosti izobraževalnih siste-
mov 34 držav, vključno s Slovenijo, tega ne potrjuje. Ne le to, minister Žiga
Turk, pristojen za šolstvo, bi glede na ugotovitve poročila težko upravičil iz-
vedene in načrtovane posege v šolstvo, saj so avtorji izračunali, da se vlaga-
nje v izobraževanje večkratno povrne tako posamezniku kot gospodarstvu,
pa tudi celotni družbi. Zaslužki posameznikov namreč rastejo skupaj z do-
seženo izobrazbo, z rastjo osebnih prihodkov pa je povezana tudi rast nacio-
nalnega družbenega proizvoda: v povprečju so avtorji študije približno polo-
vico ekonomske rasti v posamezni državi povezali z rastjo prihodkov oseb z
visokošolsko izobrazbo. Osebe z visokošolsko izobrazbo v državah OECD v
povprečju zaslužijo 55 odstotkov več kot tisti brez nje. Tisti, ki ne dokončajo
srednje šole, pa v povprečju zaslužijo 23 odstotkov manj kot tisti, ki imajo na-
boljših zaslužkov v prihodnosti, zato naj bi bil tudi pripravljen plačati za svojo
izobrazbo. Ob tem se zastavlja vprašanje ali bi bila vpeljava trga na visokošol-
skem področju trajna ali začasna. Težko verjamemo, da bi se lahko kadarkoli
vrnili na odpravljen način financiranja, čeprav je tudi res kot večkrat slišimo,
da je politika umetnost možnega. Drug pomislek, ki ga imajo nasprotniki
brezplačnega visokega šolstva je, da morajo za njegovo izobrazbo plačevati
vsi, tudi tisti, ki od nje nimajo neposrednih koristi. Na očitek o elitizaciji vi-
sokega šolstva zaradi nedostopnosti, ki bi nastala z uvedbo šolnin, pa odgo-
varjajo, da obstajajo možnosti štipendiranja in najemanja študijskih poso-
jil. Vendar pa se Splichal sprašuje tudi kakšno družbo pravzaprav želimo in
opredeljuje neodvisno visokošolsko izobraževanje kot bistvo pokončnega
državljanstva. To počne s samospraševanjem, da bi bralca pripeljal do želenih
zaključkov. Javno izobraževanje skozi zgodovino ni služilo le dvigu usposo-
bljenosti prebivalstva, temveč tudi ukalupljanju državljanov po meri vladarja.
Tudi zato je cerkev ustanavljala svoje šole in univerze. Globalna neoliberali-
stična politika pa si prizadeva za sesutje dokazano kakovostnega izobraževa-
nja, z namenom ustvarjanja novih trgov in ustvarjanja dobičkov z doslej še ne-
dostopnimi storitvami. Ob tem propagirajo prosto trgovanje in silijo manj
razvite države v odpiranje trgov, da bi jih lahko s pomočjo transnacionalnega
izvoza izobraževalnih storitev osvojili.
Kraljeva (2012) prepleta vlogo javnega visokega šolstva z njegovim fi-
nanciranjem in predstavlja pogled na študijo OECD, iz katere naj bi sle-
dilo, da se strošek visokošolske izobrazbe posameznika povrne slovenski
državi vsaj šestkratno:
Je slovenski izobraževalni sistem prerazkošen, ko govorimo o standardih in
normativih v šolstvu, o učiteljskih plačah ali o denarju, ki se porabi za celo-
ten izobraževalni sistem? Kratki pregled izobraževanja 2012, ki ga je pripra-
vila OECD in v katerem so zbrani podatki o uspešnosti izobraževalnih siste-
mov 34 držav, vključno s Slovenijo, tega ne potrjuje. Ne le to, minister Žiga
Turk, pristojen za šolstvo, bi glede na ugotovitve poročila težko upravičil iz-
vedene in načrtovane posege v šolstvo, saj so avtorji izračunali, da se vlaga-
nje v izobraževanje večkratno povrne tako posamezniku kot gospodarstvu,
pa tudi celotni družbi. Zaslužki posameznikov namreč rastejo skupaj z do-
seženo izobrazbo, z rastjo osebnih prihodkov pa je povezana tudi rast nacio-
nalnega družbenega proizvoda: v povprečju so avtorji študije približno polo-
vico ekonomske rasti v posamezni državi povezali z rastjo prihodkov oseb z
visokošolsko izobrazbo. Osebe z visokošolsko izobrazbo v državah OECD v
povprečju zaslužijo 55 odstotkov več kot tisti brez nje. Tisti, ki ne dokončajo
srednje šole, pa v povprečju zaslužijo 23 odstotkov manj kot tisti, ki imajo na-
