Page 64 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 64
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
10 odstotkov študentov. Pojavljajo se očitko o elitizmu, druga stran pou-
darja možnost izbire. Verjetno se potem zgodi oboje, saj lahko zasebne šole
izbirajo kandidate, javne pa vzamejo vse druge. V Aziji je razmerje drugač-
no, zasebne institucije prevzemajo množični študij, javne pa so visoko ka-
kovostne in sprejemajo le najboljše kandidate.
Štrukelj (2006) odgovarja, s čim lahko zasebno šolstvo ogroža javno:
Predvsem s financiranjem. Če financirate zasebno šolstvo iz vreče denarja, ki
je namenjena tudi javnemu šolstvu, potem je jasno, da se bo zasebno šolstvo
zajedlo v javno šolstvo. Druge možnosti ni, če ni še drugega vira za financira-
nje zasebnega šolstva. Minister pravi, »da je treba ustvariti pogoje za obliko-
vanje izobraževalnega sistema, ki naj bo bolj povezano s povpraševanjem in
načeli konkurence«. To so načela tržne zakonitosti. Tega pa v šolstvu ne sme
64 biti. Raziskave v svetu ne potrjujejo, da uvajanje zasebnega šolstva izboljšu-
je kakovost javnega šolstva. Če kdo pozna kakšno tako analizo, bi bilo dob-
ro, da jo opiše … S pospešenim uvajanjem zasebnega šolstva je ogroženo jav-
no šolstvo.
To vprašanje je res vredno diskusije, večinoma se zasebno visoko šol-
stvo ne financira iz javnih sredstev ali pa le deloma; v tem primeru Sloveni-
ja bistveno odstopa od norm, ki veljajo v Evropi. Šimenc idr. (2011): »Za-
sebne šole so obogatitev šolskega sistema, a potencialno lahko razlike, ki
pomenijo obogatitev, prinašajo tudi negativne posledice. Potencialno lah-
ko zasebne šole slabijo mrežo javnih šol in tudi vpeljujejo možnost nastaja-
nja elitnih šol.« Še vedno pa čakamo na analizo izboljševanja kakovosti…
Zver (2006) odgovarja na očitke o ogroženosti javnega šolstva, ki naj bi
mu škodilo zasebno šolstvo:
Ko govorimo o zasebnem in javnem šolstvu, moramo ločiti dve neprimerljivi
ravni. Eno so zasebni vrtci pa osnovna in srednja šola, povsem drugačna pa je
logika zasebnega šolstva v terciarnem izobraževanju. Tu lahko bistveno bolj
prednjačijo dejavniki konkurenčnosti in kakovosti kot na nižjih ravneh, kjer
so bolj v ospredju človekove pravice in svoboščine. Če se vrnem na pravico do
zasebnih šol; stališče o pozitivni in negativni svoboščini in pravici se mi zdi
pravo izhodišče, saj kaže na naključne razlike med nami. Mislim, da je pravi-
ca do izobraževanja, tudi do zasebnega, pozitivna pravica, ker predstavlja za
državo dolžnost. Ena izmed svežih tujih študij o zasebnem šolstvu kaže, da
kar 20 od 29 držav članic OECD zasebno šolstvo financira v povprečju v viši-
ni 87 odstotkov. To pomeni, da država zelo dejavno sodeluje pri vzpostavlja-
nju in vzdrževanju šolskega sistema. Ko država skrbi tudi za razvoj zasebnega
šolstva in ga financira, se izognemo vsem socialnim in elitističnim očitkom.
Tudi na Finskem in Norveškem zasebno šolstvo financira država. Na Dan-
10 odstotkov študentov. Pojavljajo se očitko o elitizmu, druga stran pou-
darja možnost izbire. Verjetno se potem zgodi oboje, saj lahko zasebne šole
izbirajo kandidate, javne pa vzamejo vse druge. V Aziji je razmerje drugač-
no, zasebne institucije prevzemajo množični študij, javne pa so visoko ka-
kovostne in sprejemajo le najboljše kandidate.
Štrukelj (2006) odgovarja, s čim lahko zasebno šolstvo ogroža javno:
Predvsem s financiranjem. Če financirate zasebno šolstvo iz vreče denarja, ki
je namenjena tudi javnemu šolstvu, potem je jasno, da se bo zasebno šolstvo
zajedlo v javno šolstvo. Druge možnosti ni, če ni še drugega vira za financira-
nje zasebnega šolstva. Minister pravi, »da je treba ustvariti pogoje za obliko-
vanje izobraževalnega sistema, ki naj bo bolj povezano s povpraševanjem in
načeli konkurence«. To so načela tržne zakonitosti. Tega pa v šolstvu ne sme
64 biti. Raziskave v svetu ne potrjujejo, da uvajanje zasebnega šolstva izboljšu-
je kakovost javnega šolstva. Če kdo pozna kakšno tako analizo, bi bilo dob-
ro, da jo opiše … S pospešenim uvajanjem zasebnega šolstva je ogroženo jav-
no šolstvo.
To vprašanje je res vredno diskusije, večinoma se zasebno visoko šol-
stvo ne financira iz javnih sredstev ali pa le deloma; v tem primeru Sloveni-
ja bistveno odstopa od norm, ki veljajo v Evropi. Šimenc idr. (2011): »Za-
sebne šole so obogatitev šolskega sistema, a potencialno lahko razlike, ki
pomenijo obogatitev, prinašajo tudi negativne posledice. Potencialno lah-
ko zasebne šole slabijo mrežo javnih šol in tudi vpeljujejo možnost nastaja-
nja elitnih šol.« Še vedno pa čakamo na analizo izboljševanja kakovosti…
Zver (2006) odgovarja na očitke o ogroženosti javnega šolstva, ki naj bi
mu škodilo zasebno šolstvo:
Ko govorimo o zasebnem in javnem šolstvu, moramo ločiti dve neprimerljivi
ravni. Eno so zasebni vrtci pa osnovna in srednja šola, povsem drugačna pa je
logika zasebnega šolstva v terciarnem izobraževanju. Tu lahko bistveno bolj
prednjačijo dejavniki konkurenčnosti in kakovosti kot na nižjih ravneh, kjer
so bolj v ospredju človekove pravice in svoboščine. Če se vrnem na pravico do
zasebnih šol; stališče o pozitivni in negativni svoboščini in pravici se mi zdi
pravo izhodišče, saj kaže na naključne razlike med nami. Mislim, da je pravi-
ca do izobraževanja, tudi do zasebnega, pozitivna pravica, ker predstavlja za
državo dolžnost. Ena izmed svežih tujih študij o zasebnem šolstvu kaže, da
kar 20 od 29 držav članic OECD zasebno šolstvo financira v povprečju v viši-
ni 87 odstotkov. To pomeni, da država zelo dejavno sodeluje pri vzpostavlja-
nju in vzdrževanju šolskega sistema. Ko država skrbi tudi za razvoj zasebnega
šolstva in ga financira, se izognemo vsem socialnim in elitističnim očitkom.
Tudi na Finskem in Norveškem zasebno šolstvo financira država. Na Dan-
