Page 65 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
Pomen in vloga javnega visokega šolstva 65
skem, Irskem, Nizozemskem in v Belgiji pa prevladuje zasebno šolstvo, a ga
skoraj v celoti vseeno financira država.
Ponovno lahko v zapisu preberemo, da bi lahko v zasebnem šolstvu bi-
stveno bolj prednjačili dejavniki kakovosti… Manjkajo analize, ki bi to do-
kazovale.
Kontler Salamon (2003) v zvezi z uvajanjem šolnin predstavi pogled te-
danje državne sekretarke na visokošolskem ministrstvu, dr. Lučke Lorber:
»Zakon o visokem šolstvu in tudi nacionalni program visokega šolstva zelo
jasno določata, da je študij javna dobrina. Pri tem nameravamo vztrajati in
vsaj do leta 2005 sprememb ne bo. Seveda pa drži, da je študij čedalje dražji in
zato se trudimo, da bi v proračunskih pogajanjih (izhodišča zanje morajo biti
pripravljena v juniju) pridobili več denarja za delovanje visokega šolstva v pri-
hodnjem obdobju.« Po njenem mnenju bi bilo prav, če bi univerze preverile,
kje je možna racionalizacija programov, da bi tako s prestrukturiranjem štu-
dija pridobile tudi nove razvojne možnosti.
Državna sekretarka levo usmerjene vlade je tudi opozarjala, da je pot-
rebno iskanje dodatnih virov financiranja v slovenskem visokem šolstvu, in
to še precej pred izbruhom finančne krize. Pravzaprav ni imelo visoko šol-
stvo nikoli na razpolago toliko denarja, kot bi ga želeli in so zato odlični
dosežki naših diplomantov še toliko bolj občudovanja vredni.
Možina (2006), državni sekretar za MVZT, diskutira o mnenju zago-
vornikov, naj bo študij javno dobro, pri čemer se sklicujejo na to, da so za
vsako državo najkoristnejše naložbe v izobrazbo njenih državljanov:
Sam bi to obrnil nekoliko drugače. Ta naložba je dobra, če je tudi dobro izpe-
ljana. Kadar pa se ljudje vpisujejo na univerzo, kar državo veliko stane, nato pa
ti študentje slabo študirajo, to ni več dobra naložba. Kako pa študentje študi-
rajo, seveda ni odvisno samo od njih. Pametna država bo torej naredila vse –
in to je tudi eden od poglavitnih ciljev nacionalnega programa o visokem šol-
stvu – da bi z vloženimi sredstvi dejansko prišlo do več znanja. Zato pa tudi
podpiramo takšno bolonjsko študijsko reformo, ki bo privedla tudi do dru-
gačne, boljše kulture poučevanja, ki bo bolj motivirala študente, učitelje in
vse druge sodelavce v visokem šolstvu. Uspeh bolonjske reforme ni odvisen
le od novih programov, temveč predvsem od tega, kako bodo programi izpe-
ljani. Šolnine so ob teh vprašanjih obroben problem in bilo bi resnično škoda,
če se ne bi več pogovarjali o vsem drugem, kar vsebuje ta resolucija.
Problem fiktivnih vpisov in izkoriščanja študentskega statusa zaradi
ugodnosti, ki jih omogoča delo preko študentskih servisov sta ponovno dva
unikatna bisera slovenske države. Poskusi obdavčitve in ukinitve študent-
skem, Irskem, Nizozemskem in v Belgiji pa prevladuje zasebno šolstvo, a ga
skoraj v celoti vseeno financira država.
Ponovno lahko v zapisu preberemo, da bi lahko v zasebnem šolstvu bi-
stveno bolj prednjačili dejavniki kakovosti… Manjkajo analize, ki bi to do-
kazovale.
Kontler Salamon (2003) v zvezi z uvajanjem šolnin predstavi pogled te-
danje državne sekretarke na visokošolskem ministrstvu, dr. Lučke Lorber:
»Zakon o visokem šolstvu in tudi nacionalni program visokega šolstva zelo
jasno določata, da je študij javna dobrina. Pri tem nameravamo vztrajati in
vsaj do leta 2005 sprememb ne bo. Seveda pa drži, da je študij čedalje dražji in
zato se trudimo, da bi v proračunskih pogajanjih (izhodišča zanje morajo biti
pripravljena v juniju) pridobili več denarja za delovanje visokega šolstva v pri-
hodnjem obdobju.« Po njenem mnenju bi bilo prav, če bi univerze preverile,
kje je možna racionalizacija programov, da bi tako s prestrukturiranjem štu-
dija pridobile tudi nove razvojne možnosti.
Državna sekretarka levo usmerjene vlade je tudi opozarjala, da je pot-
rebno iskanje dodatnih virov financiranja v slovenskem visokem šolstvu, in
to še precej pred izbruhom finančne krize. Pravzaprav ni imelo visoko šol-
stvo nikoli na razpolago toliko denarja, kot bi ga želeli in so zato odlični
dosežki naših diplomantov še toliko bolj občudovanja vredni.
Možina (2006), državni sekretar za MVZT, diskutira o mnenju zago-
vornikov, naj bo študij javno dobro, pri čemer se sklicujejo na to, da so za
vsako državo najkoristnejše naložbe v izobrazbo njenih državljanov:
Sam bi to obrnil nekoliko drugače. Ta naložba je dobra, če je tudi dobro izpe-
ljana. Kadar pa se ljudje vpisujejo na univerzo, kar državo veliko stane, nato pa
ti študentje slabo študirajo, to ni več dobra naložba. Kako pa študentje študi-
rajo, seveda ni odvisno samo od njih. Pametna država bo torej naredila vse –
in to je tudi eden od poglavitnih ciljev nacionalnega programa o visokem šol-
stvu – da bi z vloženimi sredstvi dejansko prišlo do več znanja. Zato pa tudi
podpiramo takšno bolonjsko študijsko reformo, ki bo privedla tudi do dru-
gačne, boljše kulture poučevanja, ki bo bolj motivirala študente, učitelje in
vse druge sodelavce v visokem šolstvu. Uspeh bolonjske reforme ni odvisen
le od novih programov, temveč predvsem od tega, kako bodo programi izpe-
ljani. Šolnine so ob teh vprašanjih obroben problem in bilo bi resnično škoda,
če se ne bi več pogovarjali o vsem drugem, kar vsebuje ta resolucija.
Problem fiktivnih vpisov in izkoriščanja študentskega statusa zaradi
ugodnosti, ki jih omogoča delo preko študentskih servisov sta ponovno dva
unikatna bisera slovenske države. Poskusi obdavčitve in ukinitve študent-
