Page 67 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 67
Pomen in vloga javnega visokega šolstva 67
očita državi, da je z zakonom o visokem šolstvu »zapovedala reformo in do-
ločila njene organizacijske in izvedbene okvire, ni pa zagotovila ustreznih fi-
nančnih sredstev, čeprav se je zavezala, da bo povečevala znesek za visoko šol-
stvo«. Podpisniki opozarjajo, da predlog kolektivne pogodbe za javni sektor
ruši razmerja med posameznimi dejavnostmi na škodo vzgoje in izobraže-
vanja. To se kaže tudi v tem, da so se po letu 2002 bruto plače univerzitetnih
učiteljev v primerjavi s povprečno bruto plačo v Sloveniji zmanjšale za sko-
raj 27 odstotkov.
Bolonjska reforma je politični projekt in če so se vlade zavezale k nje-
ni uresničitvi, je najmanj neodgovorno, da sedaj pustijo proces reformira-
nja nedokončan. Vlada išče krivce in očita npr. NAKVIS-u, da ne v orku
sprejel meril in je zato ogrozil veljavnost diplom na UL, kar seveda sploh ni
res, istočasno pa se igra z usodami cele generacije študentov, ki ne vedo, pod
kakšnimi pogoji in kako bodo lahko zaključili svoj študij.
Merc (2012) razpravlja o krizi krize, sindikatih javnih uslužbencev ter
političnih dejstvih in pravi naslednje:
Skupaj z osamosvojitvijo je v družbeni sektor – predvsem pri uradništvu in
šolstvu – vstopilo potrošništvo, pretirano zaposlovanje, razkošje kadrov, pa-
lač, plač in materialnih dobrin. Mlada država je začela skrbeti sama zase […]
Kriza pa se je začela, prav simptomatično, z navidezno potjo navzgor, ob re-
formi šolstva. V osnovnih šolah smo uvedli devetletno izobraževanje, na fa-
kultetah pa so na tiho v neskončnost množili študijske programe, vpisova-
li vsakogar brez selekcije, ustanavljali nove fakultete in potem še univerze
(sami sebe so kot deževnik delili na nove in nove osebke in se razmnoževa-
li). Zakaj pa ne bi tudi ljudje v šolstvu izrabili dolgih obdobij brezvladja in sle-
pote političnih voditeljev in se priklopili na sistem tako, da jim je dobro, zelo
dobro?
To, kar trdi g. Merc glede pretiranega zaposlovanja, palač in plač v šol-
stvu, zveni zelo alarmantno, le da ne vemo katero državo je imel s tem v
mislih. Realno nazadovanje plač šolnikov od 80-ih let prejšnjega stoletja
je bridka resnica, mile priprošnje etabliranih hramov učenosti, ki gostuje-
jo po različnih stoletnih stavbah, da bi končno dobili svoj sedež in se rešili
(pre)visokih najemnin, ostajajo premnogokrat v dveh desetletjih samostoj-
nosti še naprej le pobožne želje. Še najbolj izpostavljene so ob tem ljubljan-
ske umetniške akademije. Vpisovanje vsakogar brez selekcije na fakultetah
težko komentiramo, če so cilji družbe znanja čimvečja vključenost in izo-
brazba mladih; spet je to politična odločitev. Brezvladja ni bilo, vedno so
na ministrstvih sedeli tudi preizkušeni uradniki, ki so dobro vedeli za kaj
se gre. Če je bila politična volja ustanavljanje novih fakultet in univerz, za-
očita državi, da je z zakonom o visokem šolstvu »zapovedala reformo in do-
ločila njene organizacijske in izvedbene okvire, ni pa zagotovila ustreznih fi-
nančnih sredstev, čeprav se je zavezala, da bo povečevala znesek za visoko šol-
stvo«. Podpisniki opozarjajo, da predlog kolektivne pogodbe za javni sektor
ruši razmerja med posameznimi dejavnostmi na škodo vzgoje in izobraže-
vanja. To se kaže tudi v tem, da so se po letu 2002 bruto plače univerzitetnih
učiteljev v primerjavi s povprečno bruto plačo v Sloveniji zmanjšale za sko-
raj 27 odstotkov.
Bolonjska reforma je politični projekt in če so se vlade zavezale k nje-
ni uresničitvi, je najmanj neodgovorno, da sedaj pustijo proces reformira-
nja nedokončan. Vlada išče krivce in očita npr. NAKVIS-u, da ne v orku
sprejel meril in je zato ogrozil veljavnost diplom na UL, kar seveda sploh ni
res, istočasno pa se igra z usodami cele generacije študentov, ki ne vedo, pod
kakšnimi pogoji in kako bodo lahko zaključili svoj študij.
Merc (2012) razpravlja o krizi krize, sindikatih javnih uslužbencev ter
političnih dejstvih in pravi naslednje:
Skupaj z osamosvojitvijo je v družbeni sektor – predvsem pri uradništvu in
šolstvu – vstopilo potrošništvo, pretirano zaposlovanje, razkošje kadrov, pa-
lač, plač in materialnih dobrin. Mlada država je začela skrbeti sama zase […]
Kriza pa se je začela, prav simptomatično, z navidezno potjo navzgor, ob re-
formi šolstva. V osnovnih šolah smo uvedli devetletno izobraževanje, na fa-
kultetah pa so na tiho v neskončnost množili študijske programe, vpisova-
li vsakogar brez selekcije, ustanavljali nove fakultete in potem še univerze
(sami sebe so kot deževnik delili na nove in nove osebke in se razmnoževa-
li). Zakaj pa ne bi tudi ljudje v šolstvu izrabili dolgih obdobij brezvladja in sle-
pote političnih voditeljev in se priklopili na sistem tako, da jim je dobro, zelo
dobro?
To, kar trdi g. Merc glede pretiranega zaposlovanja, palač in plač v šol-
stvu, zveni zelo alarmantno, le da ne vemo katero državo je imel s tem v
mislih. Realno nazadovanje plač šolnikov od 80-ih let prejšnjega stoletja
je bridka resnica, mile priprošnje etabliranih hramov učenosti, ki gostuje-
jo po različnih stoletnih stavbah, da bi končno dobili svoj sedež in se rešili
(pre)visokih najemnin, ostajajo premnogokrat v dveh desetletjih samostoj-
nosti še naprej le pobožne želje. Še najbolj izpostavljene so ob tem ljubljan-
ske umetniške akademije. Vpisovanje vsakogar brez selekcije na fakultetah
težko komentiramo, če so cilji družbe znanja čimvečja vključenost in izo-
brazba mladih; spet je to politična odločitev. Brezvladja ni bilo, vedno so
na ministrstvih sedeli tudi preizkušeni uradniki, ki so dobro vedeli za kaj
se gre. Če je bila politična volja ustanavljanje novih fakultet in univerz, za-
