Page 83 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 83
Financiranje visokega šolstva 83
ki ne pozna študentskih posojil. V svetu v strokovnih krogih dobiva vse več-
jo podporo tako imenovani avstralski model šolnin in posojil. Tam študent
plača šolnino iz posojila, ki ga pod zelo ugodnimi pogoji dobi od države, po
diplomi, ko njegova plača preseže povprečno, pa posojilo v nekaj letih vrne
hkrati s plačilom davka. Tisti študentje, ki pa lahko plačajo šolnino iz svojega
(družinskega) žepa vnaprej, dobijo popust (20 odstotkov) in posojila nimajo.
V nekaj letih se je v Avstraliji povečalo število študentov iz vseh socialnih slo-
jev, torej so revnejši pridobili. Predlagam, da pri nas začnemo z ugodnimi po-
sojili za podiplomske in izredne študente ter ostale, ki jih potrebujejo za ži-
vljenjske potrebščine. Ponavljam – sedanje stanje je socialno krivično, boljše
so nizke šolnine (npr. 100.000 tolarjev na leto) in ugodna posojila za študen-
te,« je prepričan strokovnjak, ki se s svojimi stališči uvršča v skupino, ki ji pri-
pada tudi dr. Milan Vodopivec.
Pravično porazdelitev stroškov študija zagovarja tudi tedanji rektor
Univerze v Ljubljani, vendar z drugačnimi argumenti (Kontler Salamon
2003):
Menim, da je tudi znanje, pridobljeno na univerzi, pretežno javna dobrina,
zato naj velik del stroškov nosi država, del pa študent, ker je znanje delno tudi
privatna dobrina in ker bi to imelo pozitivne učinke na kvaliteto študija. Ko-
likšen naj bi bil del stroškov, ki bi jih pokrivale šolnine, je drugo vprašanje.
Sam menim, da približno 500 evrov na leto, kar bi pri sedanjem številu štu-
dentov pokrivalo od 15 do 20 odstotkov prihodka univerze. Seveda pa mora
uvedbo šolnin spremljati uvedba štipendij, subvencij in posojil. Za uvedbo
splošnih šolnin pa sem predvsem zato, ker je zdajšnje stanje socialno krivič-
na ureditev, po kateri tako imenovani izredni študentje, ki to niso, plačujejo
šolnino, redni pa je ne plačujejo. Način uvedbe šolnin je tehnično vprašanje,
možno je tudi s pomočjo odložene šolnine, čeprav se ta spremeni v nekakšen
odložen davek; trenutno pa ne zmanjšuje finančnega bremena države.
Krašovec (2011), raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, razmišlja o
uvedbi šolnin:
V večini primerov bi bili študentje prisiljeni najeti posojilo, kar bi pomenilo
dolgove že na začetku življenjske poti ter posledično omejen horizont kari-
ernih in življenjskih izbir, saj bi prioriteto namesto svobodnega raziskovanja
dobili odplačevanje posojil […] Uvajanje plačljivih oblik študija in višanje šol-
nin na že obstoječih pomeni, da je študij dostopen vse manj ljudem, postaja
elitističen in dostopen le tistim, ki imajo dovolj denarja, kar je v nasprotju z
osnovnimi demokratičnimi načeli in omejuje intelektualne potenciale druž-
be kot celote.
ki ne pozna študentskih posojil. V svetu v strokovnih krogih dobiva vse več-
jo podporo tako imenovani avstralski model šolnin in posojil. Tam študent
plača šolnino iz posojila, ki ga pod zelo ugodnimi pogoji dobi od države, po
diplomi, ko njegova plača preseže povprečno, pa posojilo v nekaj letih vrne
hkrati s plačilom davka. Tisti študentje, ki pa lahko plačajo šolnino iz svojega
(družinskega) žepa vnaprej, dobijo popust (20 odstotkov) in posojila nimajo.
V nekaj letih se je v Avstraliji povečalo število študentov iz vseh socialnih slo-
jev, torej so revnejši pridobili. Predlagam, da pri nas začnemo z ugodnimi po-
sojili za podiplomske in izredne študente ter ostale, ki jih potrebujejo za ži-
vljenjske potrebščine. Ponavljam – sedanje stanje je socialno krivično, boljše
so nizke šolnine (npr. 100.000 tolarjev na leto) in ugodna posojila za študen-
te,« je prepričan strokovnjak, ki se s svojimi stališči uvršča v skupino, ki ji pri-
pada tudi dr. Milan Vodopivec.
Pravično porazdelitev stroškov študija zagovarja tudi tedanji rektor
Univerze v Ljubljani, vendar z drugačnimi argumenti (Kontler Salamon
2003):
Menim, da je tudi znanje, pridobljeno na univerzi, pretežno javna dobrina,
zato naj velik del stroškov nosi država, del pa študent, ker je znanje delno tudi
privatna dobrina in ker bi to imelo pozitivne učinke na kvaliteto študija. Ko-
likšen naj bi bil del stroškov, ki bi jih pokrivale šolnine, je drugo vprašanje.
Sam menim, da približno 500 evrov na leto, kar bi pri sedanjem številu štu-
dentov pokrivalo od 15 do 20 odstotkov prihodka univerze. Seveda pa mora
uvedbo šolnin spremljati uvedba štipendij, subvencij in posojil. Za uvedbo
splošnih šolnin pa sem predvsem zato, ker je zdajšnje stanje socialno krivič-
na ureditev, po kateri tako imenovani izredni študentje, ki to niso, plačujejo
šolnino, redni pa je ne plačujejo. Način uvedbe šolnin je tehnično vprašanje,
možno je tudi s pomočjo odložene šolnine, čeprav se ta spremeni v nekakšen
odložen davek; trenutno pa ne zmanjšuje finančnega bremena države.
Krašovec (2011), raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, razmišlja o
uvedbi šolnin:
V večini primerov bi bili študentje prisiljeni najeti posojilo, kar bi pomenilo
dolgove že na začetku življenjske poti ter posledično omejen horizont kari-
ernih in življenjskih izbir, saj bi prioriteto namesto svobodnega raziskovanja
dobili odplačevanje posojil […] Uvajanje plačljivih oblik študija in višanje šol-
nin na že obstoječih pomeni, da je študij dostopen vse manj ljudem, postaja
elitističen in dostopen le tistim, ki imajo dovolj denarja, kar je v nasprotju z
osnovnimi demokratičnimi načeli in omejuje intelektualne potenciale druž-
be kot celote.
