Page 85 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 85
Financiranje visokega šolstva 85
in tehnologijo za skupaj 285 milijonov evrov. To pomeni, da vlada na šolstvo,
znanost in tehnologijo prevaljuje kar 82 odstotkov celotnih neto prihrankov
v proračunu za leto 2012. Če k neto prihrankom prištejemo še povečanje iz-
datkov za servisiranje javnega dolga, pa rezi v izdatkih za šolstvo, znanost in
tehnologijo še vedno pomenijo polovico (47 odstotkov) celotnih proračun-
skih prihrankov. […] Glede na to, da infrastrukturne politike na dolgi rok naj-
bolj prispevajo k dinamiki razvoja (prometna infrastruktura z izgradnjo fi-
zičnega kapitala, šolstvo, znanost in tehnologija pa z izgradnjo človeškega
kapitala), se zdi skrajno nenavadno, da se je vlada odločila, da bo dobrih 60
odstotkov vseh proračunskih prihrankov ustvarila prav pri teh dveh politi-
kah.
Mencinger (2008) razpravlja o pravičnosti (ob tem bi lahko razvili raz-
pravo o razumevanju in različnih konceptih pravičnosti, op. a.) izenačeva-
nja vseh različnih javnih uslužbencev v enoten plačni sistem:
Mnogo usodnejše od zdajšnjega povečanja (mase plač, op.p.) […] je uničenje
bolj ali manj avtonomnih plačnih sistemov prilagojenih posameznim skupi-
nam »državnih uradnikov« z zelo različnimi sistemi napredovanj: Najbrž je
vsakomur jasno, da so napredovanja na univerzah urejena povsem drugače
kot v vojski, policiji ali zdravstvu. Namesto avtonomnih sistemov smo dobi-
li rigiden sistem, ki ga bo treba neprestano popravljati, vsako popravljanje pa
bo pripeljalo do novih prepirov med poklicnimi skupinami in v njih. Sistem
bo deloval le, ker ne bo deloval. Na to kaže že njegovo zdajšnje popravljanje.
Težko je izenačiti celoten javni sektor, že izhodišča niso bila najbolje
urejena, nekatere skupine imajo večjo pogajalsko moč (npr. zdravniki, sod-
niki) kot druge, potem pa vse skupaj zmetati v skupen kalup, pretresti in
voilà, idealen plačni sistem je tu.
Damijan, Masten in Polanec (2012) nadalje komentirajo ukrepe vlade
ob uravnavanju plač javnega sektorja:
Zanimivo je, da se vlada ni odločila, da bi večji poudarek dala linearnemu
znižanju plač v javnem sektorju ali linearnemu znižanju vseh proračunskih
izdatkov ter zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Če bi vla-
da linearno znižala izdatke za posamezne politike za 6,5 odstotka, s čimer
bi dosegla enak agregatni cilj, bi bistveno bolj pošteno porazdelila učinke
varčevanja. […] Slovenija je s tovrstno strukturo varčevanja v javnem sektor-
ju dejansko bela vrana med članicami EU. Pregled varčevalnih ukrepov po
državah EU, kot ga je pripravil The European Institute, namreč kaže, da se
je večina držav odločila, prvič, bodisi za triletno zamrznitev plač ali za 5- do
25-odstotno linearno znižanje plač v javnem sektorju; drugič, za linearno od-
in tehnologijo za skupaj 285 milijonov evrov. To pomeni, da vlada na šolstvo,
znanost in tehnologijo prevaljuje kar 82 odstotkov celotnih neto prihrankov
v proračunu za leto 2012. Če k neto prihrankom prištejemo še povečanje iz-
datkov za servisiranje javnega dolga, pa rezi v izdatkih za šolstvo, znanost in
tehnologijo še vedno pomenijo polovico (47 odstotkov) celotnih proračun-
skih prihrankov. […] Glede na to, da infrastrukturne politike na dolgi rok naj-
bolj prispevajo k dinamiki razvoja (prometna infrastruktura z izgradnjo fi-
zičnega kapitala, šolstvo, znanost in tehnologija pa z izgradnjo človeškega
kapitala), se zdi skrajno nenavadno, da se je vlada odločila, da bo dobrih 60
odstotkov vseh proračunskih prihrankov ustvarila prav pri teh dveh politi-
kah.
Mencinger (2008) razpravlja o pravičnosti (ob tem bi lahko razvili raz-
pravo o razumevanju in različnih konceptih pravičnosti, op. a.) izenačeva-
nja vseh različnih javnih uslužbencev v enoten plačni sistem:
Mnogo usodnejše od zdajšnjega povečanja (mase plač, op.p.) […] je uničenje
bolj ali manj avtonomnih plačnih sistemov prilagojenih posameznim skupi-
nam »državnih uradnikov« z zelo različnimi sistemi napredovanj: Najbrž je
vsakomur jasno, da so napredovanja na univerzah urejena povsem drugače
kot v vojski, policiji ali zdravstvu. Namesto avtonomnih sistemov smo dobi-
li rigiden sistem, ki ga bo treba neprestano popravljati, vsako popravljanje pa
bo pripeljalo do novih prepirov med poklicnimi skupinami in v njih. Sistem
bo deloval le, ker ne bo deloval. Na to kaže že njegovo zdajšnje popravljanje.
Težko je izenačiti celoten javni sektor, že izhodišča niso bila najbolje
urejena, nekatere skupine imajo večjo pogajalsko moč (npr. zdravniki, sod-
niki) kot druge, potem pa vse skupaj zmetati v skupen kalup, pretresti in
voilà, idealen plačni sistem je tu.
Damijan, Masten in Polanec (2012) nadalje komentirajo ukrepe vlade
ob uravnavanju plač javnega sektorja:
Zanimivo je, da se vlada ni odločila, da bi večji poudarek dala linearnemu
znižanju plač v javnem sektorju ali linearnemu znižanju vseh proračunskih
izdatkov ter zmanjševanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Če bi vla-
da linearno znižala izdatke za posamezne politike za 6,5 odstotka, s čimer
bi dosegla enak agregatni cilj, bi bistveno bolj pošteno porazdelila učinke
varčevanja. […] Slovenija je s tovrstno strukturo varčevanja v javnem sektor-
ju dejansko bela vrana med članicami EU. Pregled varčevalnih ukrepov po
državah EU, kot ga je pripravil The European Institute, namreč kaže, da se
je večina držav odločila, prvič, bodisi za triletno zamrznitev plač ali za 5- do
25-odstotno linearno znižanje plač v javnem sektorju; drugič, za linearno od-
