Page 92 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 92
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
novitvah odločali strokovni organi, agencije in sveti, s katerimi vlada spet
ne bo imela nič. Bodo pa pred tem poskrbeli, da bodo v njih sedeli ljudje,
katerim gre zaupati, da bodo odločali na način, ki bo primeren in zadovo-
ljiv za podpornike oblasti.
Dimnik in Drole (2008) komentirata odstop predsednika sveta za vi-
soko šolstvo, ki je veljal za priznanega strokovnjaka in se mu zaslužkarstvo
očitno upira:
Na ozadje teženj po ustanavljanju zasebnih zavodov je po svojem odstopu
s položaja predsednika komisije senata za družbene vede, poslovne vede in
pravo pri svetu za visoko šolstvo opozoril Janko Prunk. Nekateri z ustanav-
ljanjem novih fakultet želijo zaslužiti, je poudaril. Prorektor Univerze v Lju-
bljani Ivan Svetlik se je strinjal, da gre pri nas za nenadzorovano privatizacijo
92 visokega šolstva. Največja težava je po njegovem to, da obstoječi visokošolski
zavodi ne morejo zaščititi svoje intelektualne lastnine.
Eden od razlogov za ustanavljanje novih visokošolskih zavodov je tudi
zadovoljevanje potreb gospodarstva posameznih regij in večja dostopnost
študija, saj naj bi se tako večji delež mladine odločal zanj, če bi imeli to
možnost blizu doma. Čokova (2008) opozarja, da se privatizacija visokega
šolstva pod krinko regionalizacije nadaljuje:
Operacionalizacija tistih razvojnih strategij visokega šolstva, ki niso doseg-
le konsenza stroke, je v rokah vladajoče koalicije in se izvaja predvsem v lo-
bijih blizu vladi ali celo po načrtih posameznih visokih funkcionarjev vla-
de. Klientelizem, ki rojeva nove univerze in visokošolske zavode, v resnici ne
spodbuja konkurenčnosti, pač pa niža kakovost znanstvenih in izobraževal-
nih dosežkov, saj presoja njihove kakovosti ni v domeni neodvisne agencije za
spremljanje kakovosti visokega šolstva,«
Druga težava je zasebna dejavnost javnih subjektov. Če sprejmemo da
s tem ni nič narobe, pa ostaja sporno vsaj to, če se ta dejavnost izvaja s sred-
stvi, ki so bila pridobljena z javnim denarjem. Leban (2004) govori o divji
privatizaciji na primeru ustanovitve podiplomske šole Inštituta Jožef Šte-
fan:
… argumenti za ustanovitev te podiplomske šole tipično slovenski. IJS do-
mnevno ni mogel urediti odnosov z Univerzo v Ljubljani in univerza do-
mnevno ni dovolila predavati njihovim raziskovalcem. To sta bila glavna, zelo
prozorna razloga za samostojno pot. Javni zavod IJS je tako s političnim pri-
voljenjem ustanovil zasebno mednarodno podiplomsko šolo. Ker je ta šola
usmerjena raziskovalno, bo uporabljala vrhunsko raziskovalno opremo, ki
je bila večinoma kupljena iz »družbenih sredstev«. Gre za nekakšno divjo
novitvah odločali strokovni organi, agencije in sveti, s katerimi vlada spet
ne bo imela nič. Bodo pa pred tem poskrbeli, da bodo v njih sedeli ljudje,
katerim gre zaupati, da bodo odločali na način, ki bo primeren in zadovo-
ljiv za podpornike oblasti.
Dimnik in Drole (2008) komentirata odstop predsednika sveta za vi-
soko šolstvo, ki je veljal za priznanega strokovnjaka in se mu zaslužkarstvo
očitno upira:
Na ozadje teženj po ustanavljanju zasebnih zavodov je po svojem odstopu
s položaja predsednika komisije senata za družbene vede, poslovne vede in
pravo pri svetu za visoko šolstvo opozoril Janko Prunk. Nekateri z ustanav-
ljanjem novih fakultet želijo zaslužiti, je poudaril. Prorektor Univerze v Lju-
bljani Ivan Svetlik se je strinjal, da gre pri nas za nenadzorovano privatizacijo
92 visokega šolstva. Največja težava je po njegovem to, da obstoječi visokošolski
zavodi ne morejo zaščititi svoje intelektualne lastnine.
Eden od razlogov za ustanavljanje novih visokošolskih zavodov je tudi
zadovoljevanje potreb gospodarstva posameznih regij in večja dostopnost
študija, saj naj bi se tako večji delež mladine odločal zanj, če bi imeli to
možnost blizu doma. Čokova (2008) opozarja, da se privatizacija visokega
šolstva pod krinko regionalizacije nadaljuje:
Operacionalizacija tistih razvojnih strategij visokega šolstva, ki niso doseg-
le konsenza stroke, je v rokah vladajoče koalicije in se izvaja predvsem v lo-
bijih blizu vladi ali celo po načrtih posameznih visokih funkcionarjev vla-
de. Klientelizem, ki rojeva nove univerze in visokošolske zavode, v resnici ne
spodbuja konkurenčnosti, pač pa niža kakovost znanstvenih in izobraževal-
nih dosežkov, saj presoja njihove kakovosti ni v domeni neodvisne agencije za
spremljanje kakovosti visokega šolstva,«
Druga težava je zasebna dejavnost javnih subjektov. Če sprejmemo da
s tem ni nič narobe, pa ostaja sporno vsaj to, če se ta dejavnost izvaja s sred-
stvi, ki so bila pridobljena z javnim denarjem. Leban (2004) govori o divji
privatizaciji na primeru ustanovitve podiplomske šole Inštituta Jožef Šte-
fan:
… argumenti za ustanovitev te podiplomske šole tipično slovenski. IJS do-
mnevno ni mogel urediti odnosov z Univerzo v Ljubljani in univerza do-
mnevno ni dovolila predavati njihovim raziskovalcem. To sta bila glavna, zelo
prozorna razloga za samostojno pot. Javni zavod IJS je tako s političnim pri-
voljenjem ustanovil zasebno mednarodno podiplomsko šolo. Ker je ta šola
usmerjena raziskovalno, bo uporabljala vrhunsko raziskovalno opremo, ki
je bila večinoma kupljena iz »družbenih sredstev«. Gre za nekakšno divjo
