Page 94 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 94
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Pomanjkanje strategije oziroma takšna strategija, ki je namenjena le eni inte-
resni skupini, je zagotovo učinkovita pot za uničevanje sistema javnega šol-
stva. Agenda zasebnih univerz, ki bodo nastale kot jasna strategija razmaha
privatizacije visokega šolstva ter odsotnost strategije razvoja javnega šolstva
je učinkovit način, morda celo strategija slabitve javnega šolstva. Preživet-
je, kakor je nekoč omenil dr. Pejovnik, ni dovolj. Preživetje peščice, ki rešuje
svet, je filmska zgodba. Naša zgodba mora biti drugačna – razvojna. Toda ko
je sistem enkrat sesut, ga je težko spet vzpostaviti. Zato je treba hitro in učin-
kovito uničiti vse, kar ovira izvajanje nove strategije. […] Naj to ponazorim s
primerom zasebnega (sedanjega) visokega šolstva. Finančni delež, ki mu je
namenjen, ni velik – zakaj je torej s tem šolstvom takšen problem? Tudi za-
sebno visoko šolstvo ni problem samo po sebi. Problem je, da je na področju
poslovnih ved približno 145 študijskih programov, od tega približno 55 na za-
94 sebnih zavodih – in kar nekaj jih ima koncesijo, torej dobiva javna sredstva za
svoje delo. In to je problematično. Država naj bi namreč »koncesionirala« le
tiste programe, zavode in področja, za katere je javnih kapacitet premalo ozi-
roma jih sploh ni, in tako povečevala raznovrstnost ponudbe bodočim štu-
dentom. Redko kdaj slišimo, da imamo zasebne, res zasebne zavode, ki delu-
jejo uspešno v domačem in mednarodnem prostoru. Takšne, ki se preživljajo
na trgu in tudi preživijo. Lepo pa je biti koncesionar, s prekarnim kadrom, ki
je »strošek« drugje. In vendar – zdrava pamet vam pove, da je tako najbolje.
Tudi zasebne visokošolske inštitucije so lahko kakovostne in uspešne,
kar nekaj takih primerov obstaja, res pa jih je velika večina le prisesanih na
skromna javna sredstva, ki so na razpolago za celotno visokošolsko izobra-
ževanje. Prav zaradi tega so znanstvena področja, na katerih delujejo novo-
ustanovljeni zavodi, vprašljiva; res ne potrebujemo novih družboslovnih,
še bolj razdrobljenih programov, ki so ustanovljeni le zaradi zasebnih in-
teresov določenih skupin. Vintar (2008) ob vzponih in padcih slovenske-
ga visokega šolstva analizira tudi pospeševno ustvarjanje zasebnih fakultet
in kmalu tudi univerz:
Z večino v javnosti že izpostavljenih mnenj in argumentov, ki so zelo kritič-
ni do sedanjega pristopa pri razvoju zasebnega visokega šolstva, se strinjam.
Skušal bom izpostaviti le nekaj vidikov, v dosedanji razpravi manj izpostavlje-
nih. Namreč, če velja v gospodarstvu, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno pre-
povedano, potem načeloma tudi univerzitetnim profesorjem ne smemo za-
meriti, če želijo nekateri preizkusiti svojo podjetniško žilico z ustanavljanjem
zasebnih visokošolskih zavodov in celo univerz. Država je namreč tista, ki bi
morala postaviti pravila igre in mehanizme tako, da bi le kakovostne zaseb-
ne pobude z neko dodano vrednostjo in podprte z zasebnim kapitalom lah-
Pomanjkanje strategije oziroma takšna strategija, ki je namenjena le eni inte-
resni skupini, je zagotovo učinkovita pot za uničevanje sistema javnega šol-
stva. Agenda zasebnih univerz, ki bodo nastale kot jasna strategija razmaha
privatizacije visokega šolstva ter odsotnost strategije razvoja javnega šolstva
je učinkovit način, morda celo strategija slabitve javnega šolstva. Preživet-
je, kakor je nekoč omenil dr. Pejovnik, ni dovolj. Preživetje peščice, ki rešuje
svet, je filmska zgodba. Naša zgodba mora biti drugačna – razvojna. Toda ko
je sistem enkrat sesut, ga je težko spet vzpostaviti. Zato je treba hitro in učin-
kovito uničiti vse, kar ovira izvajanje nove strategije. […] Naj to ponazorim s
primerom zasebnega (sedanjega) visokega šolstva. Finančni delež, ki mu je
namenjen, ni velik – zakaj je torej s tem šolstvom takšen problem? Tudi za-
sebno visoko šolstvo ni problem samo po sebi. Problem je, da je na področju
poslovnih ved približno 145 študijskih programov, od tega približno 55 na za-
94 sebnih zavodih – in kar nekaj jih ima koncesijo, torej dobiva javna sredstva za
svoje delo. In to je problematično. Država naj bi namreč »koncesionirala« le
tiste programe, zavode in področja, za katere je javnih kapacitet premalo ozi-
roma jih sploh ni, in tako povečevala raznovrstnost ponudbe bodočim štu-
dentom. Redko kdaj slišimo, da imamo zasebne, res zasebne zavode, ki delu-
jejo uspešno v domačem in mednarodnem prostoru. Takšne, ki se preživljajo
na trgu in tudi preživijo. Lepo pa je biti koncesionar, s prekarnim kadrom, ki
je »strošek« drugje. In vendar – zdrava pamet vam pove, da je tako najbolje.
Tudi zasebne visokošolske inštitucije so lahko kakovostne in uspešne,
kar nekaj takih primerov obstaja, res pa jih je velika večina le prisesanih na
skromna javna sredstva, ki so na razpolago za celotno visokošolsko izobra-
ževanje. Prav zaradi tega so znanstvena področja, na katerih delujejo novo-
ustanovljeni zavodi, vprašljiva; res ne potrebujemo novih družboslovnih,
še bolj razdrobljenih programov, ki so ustanovljeni le zaradi zasebnih in-
teresov določenih skupin. Vintar (2008) ob vzponih in padcih slovenske-
ga visokega šolstva analizira tudi pospeševno ustvarjanje zasebnih fakultet
in kmalu tudi univerz:
Z večino v javnosti že izpostavljenih mnenj in argumentov, ki so zelo kritič-
ni do sedanjega pristopa pri razvoju zasebnega visokega šolstva, se strinjam.
Skušal bom izpostaviti le nekaj vidikov, v dosedanji razpravi manj izpostavlje-
nih. Namreč, če velja v gospodarstvu, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno pre-
povedano, potem načeloma tudi univerzitetnim profesorjem ne smemo za-
meriti, če želijo nekateri preizkusiti svojo podjetniško žilico z ustanavljanjem
zasebnih visokošolskih zavodov in celo univerz. Država je namreč tista, ki bi
morala postaviti pravila igre in mehanizme tako, da bi le kakovostne zaseb-
ne pobude z neko dodano vrednostjo in podprte z zasebnim kapitalom lah-
