Page 95 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 95
Privatizacija visokega šolstva 95
ko prišle skozi sito in bogatile slovensko visoko šolstvo, saj je proračunskih
sredstev premalo. S tem bi ta lahko prispeval k njegovemu nadaljnjemu ra-
zvoju, zlasti na najbolj deficitarnih področjih, ki jih resnici na ljubo v družbos-
lovju ni veliko, so pa gotovo na področju tehnike, informacijskih tehnologij,
varstva okolja itd. Poudaril sem zasebni kapital, kajti brez njega ustanavljati
nove zasebne zavode pomeni le siromašenje javnega visokega šolstva v prid
zasebnega in zniževanje kakovostne ravni tako prvega kot drugega. Zelo pa
bi se država morala zamisliti, če pravila igre omogočajo ustanavljanje zaseb-
nih univerz brez vsakega finančnega zaledja v obliki neke finančno močne
zasebne fundacije, kar je pravilo na razvitem zahodu, po katerem se sicer radi
zgledujemo. Med zasebno pobudo v gospodarstvu in zasebno pobudo v vi-
sokem šolstvu je vendar nekaj pomembnih razlik, ki jih v dosedanjih razpra-
vah ni še nihče izpostavil, menim pa, da so zelo pomembne. Univerze z nekaj
tisoč vpisanimi študenti na različnih stopnjah študija še zdaleč ni preprosto
zapreti, če ji zmanjka sredstev za delovanje, zato je tudi ne bi smelo biti tako
preprosto odpreti. Tu gre za izjemno družbeno odgovornost, ki se je, zdi se,
pristojni državni organi ne zavedajo dovolj. Najvišjo ceno bi v takem prime-
ru, ki ni zgolj hipotetičen, plačali najprej študentje in njihovi starši, posre-
dno pa seveda družba kot celota. Pri javnih univerzah je ustanovitelj in ga-
rant država, ki zagotavlja kontinuiteto financiranja in delovanja. Kaj pa pri
naših zasebnih? Na žalost je naš model ustanavljanja zasebnega visokega šol-
stva tipično tranzicijski, veliko bliže romunskemu kot pa ameriškemu, kjer
je zasebno šolstvo verjetno najbolj razvito. Ne poznam nobene kakovostne
zasebne univerze, ki bi nastala po modelu, ki se nam ponuja. Kolikor vem, je
v ZDA država večini zasebnih univerz podarila zemljišče (praviloma na ob-
močjih, ki so v nekem pogledu razvojno zaostajala, zato najdemo velike ame-
riške univerze tudi povsem zunaj velikih mest in krajev), in na teh zemljiščih
so potem različne finančno močne zasebne fundacije zgradile univerze ne z
državnim, pač pa z zasebnim kapitalom. Se pravi, da je šlo za jasno opredelje-
no javno-zasebno partnerstvo, v katerem je dodatni zasebni kapital odigral
odločilno vlogo.
Kljub zasebni naravi visokošolskih zavodov obstaja tudi širši družbe-
ni interes in skrb. Lesjak (2011c) omenja kot poglavitne značilnosti viso-
kega šolstva v zadnjih desetletjih globalizacijo, marketizacijo, privatizacijo
javnega ter rast zasebnega šolstva, korektno navede značilnosti, kakor tudi
slabosti in prednosti zasebnega šolstva ter opredeli vizijo razvoja zasebne-
ga visokega šolstva do 2020 in vidi prihodnost predvsem v povezovanju za-
sebnih zavodov:
ko prišle skozi sito in bogatile slovensko visoko šolstvo, saj je proračunskih
sredstev premalo. S tem bi ta lahko prispeval k njegovemu nadaljnjemu ra-
zvoju, zlasti na najbolj deficitarnih področjih, ki jih resnici na ljubo v družbos-
lovju ni veliko, so pa gotovo na področju tehnike, informacijskih tehnologij,
varstva okolja itd. Poudaril sem zasebni kapital, kajti brez njega ustanavljati
nove zasebne zavode pomeni le siromašenje javnega visokega šolstva v prid
zasebnega in zniževanje kakovostne ravni tako prvega kot drugega. Zelo pa
bi se država morala zamisliti, če pravila igre omogočajo ustanavljanje zaseb-
nih univerz brez vsakega finančnega zaledja v obliki neke finančno močne
zasebne fundacije, kar je pravilo na razvitem zahodu, po katerem se sicer radi
zgledujemo. Med zasebno pobudo v gospodarstvu in zasebno pobudo v vi-
sokem šolstvu je vendar nekaj pomembnih razlik, ki jih v dosedanjih razpra-
vah ni še nihče izpostavil, menim pa, da so zelo pomembne. Univerze z nekaj
tisoč vpisanimi študenti na različnih stopnjah študija še zdaleč ni preprosto
zapreti, če ji zmanjka sredstev za delovanje, zato je tudi ne bi smelo biti tako
preprosto odpreti. Tu gre za izjemno družbeno odgovornost, ki se je, zdi se,
pristojni državni organi ne zavedajo dovolj. Najvišjo ceno bi v takem prime-
ru, ki ni zgolj hipotetičen, plačali najprej študentje in njihovi starši, posre-
dno pa seveda družba kot celota. Pri javnih univerzah je ustanovitelj in ga-
rant država, ki zagotavlja kontinuiteto financiranja in delovanja. Kaj pa pri
naših zasebnih? Na žalost je naš model ustanavljanja zasebnega visokega šol-
stva tipično tranzicijski, veliko bliže romunskemu kot pa ameriškemu, kjer
je zasebno šolstvo verjetno najbolj razvito. Ne poznam nobene kakovostne
zasebne univerze, ki bi nastala po modelu, ki se nam ponuja. Kolikor vem, je
v ZDA država večini zasebnih univerz podarila zemljišče (praviloma na ob-
močjih, ki so v nekem pogledu razvojno zaostajala, zato najdemo velike ame-
riške univerze tudi povsem zunaj velikih mest in krajev), in na teh zemljiščih
so potem različne finančno močne zasebne fundacije zgradile univerze ne z
državnim, pač pa z zasebnim kapitalom. Se pravi, da je šlo za jasno opredelje-
no javno-zasebno partnerstvo, v katerem je dodatni zasebni kapital odigral
odločilno vlogo.
Kljub zasebni naravi visokošolskih zavodov obstaja tudi širši družbe-
ni interes in skrb. Lesjak (2011c) omenja kot poglavitne značilnosti viso-
kega šolstva v zadnjih desetletjih globalizacijo, marketizacijo, privatizacijo
javnega ter rast zasebnega šolstva, korektno navede značilnosti, kakor tudi
slabosti in prednosti zasebnega šolstva ter opredeli vizijo razvoja zasebne-
ga visokega šolstva do 2020 in vidi prihodnost predvsem v povezovanju za-
sebnih zavodov:
