Page 25 - Gričar, Sergej, in Štefan Bojnec, 2016. Aplikacija metodologije časovnih serij na primeru turističnih cen. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 25
Pregled predhodnih raziskav 25
povprečju se v obdobju enega meseca zniža okoli 40 odstotkov cen potro-
šnih in proizvodnih dobrin (Angeloni in Ehrmann 2005). Pri tem je tre-
ba poudariti, da so znotraj evro območja opazne velike sektorske razlike,
zato ne moremo govoriti o pojavu padajoče cenovne rigidnosti. Kot nava-
jajo Dhyne et al. (2005), je pri podkategorijah »sveža in predelana hrana«
ter »energija« opaziti skoraj popolno simetrijo med pogostostjo zviševanja
in zniževanja cen (54 %). Razlika pa je mnogo večja v sektorju storitev, kjer
sta le dve izmed desetih cenovnih sprememb tudi znižanji cen. Ta ugotovi-
tev bi lahko bila delno povezana s stroški, saj se variabilni stroški v sektorju
storitev le redko znižajo, kar se odraža v delovni intenzivnosti tega sektor-
ja. Prav tako se tudi plače ne znižujejo prav pogosto in tudi sektorska infla-
cijska stopnja je bila vseskozi višja od inflacijske stopnje (Dhyne et al. 2005).
Čeprav je dvigovanje cen v povprečju pogostejše kot zniževanje cen, kar je
dokaj normalno za ekonomsko okolje z zmerno inflacijo, pa te asimetrije ne
vplivajo na obseg cenovnih sprememb. V povprečju so padci cen večji kot
porast cen (10 % proti 8 %) (Dhyne et al. 2005).
Obstaja kar nekaj empiričnih študij o občutljivosti cenovnih reakcij na
naravo in smer šokov. Fabiani et al. (2005) so na primer na podlagi anke-
tnih raziskav ugotovili, da so stroški dela in surovin najpomembnejši de-
javnik dvigovanja cen. V povezavi s padci cen se najvišje uvrščajo cene kon-
kurentov, sledijo spremembe v pogojih povpraševanja in stroški surovin.
Finančni stroški niso tako zelo pomembni. Podjetja v evro območju so
bolj nagnjena k spreminjanju cen zaradi šokov, ki vodijo v izgubo dobičkov
(višanje stroškov surovin in dela, pa tudi zniževanje cen konkurentov), kot za-
radi šokov, ki vodijo v njihovo večanje (zniževanje finančnih stroškov in stro-
škov dela, izboljševanje pogojev povpraševanja in višanje konkurenčnih cen).
V kolikšni meri se spremeni količina turistične ponudbe, če se spreme-
nijo cene na trgu, je v veliki meri odvisno od značilnosti posameznih de-
lov ponudbe. Vse kaže, da je pri tem odločilni dejavnik razpoložljivost pro-
dukcijskih dejavnikov (Brännäs in Nordström 2001). Čim večja je ta, tem
lažje in hitreje se ponudba prilagodi drugačnim cenam ali drugačnim raz-
meram na trgu, s tem pa je tudi stopnja elastičnosti ponudbe glede na ceno
večja. Ne glede na podrobnosti velja splošno pravilo, da se količina ponud-
be veča, če rastejo cene, torej je krivulja rastoča (Planina 1991).
Stabilnost cen je eden temeljnih ciljev makroekonomske politike. Za
normalno delovanje gospodarstva je bistvena usklajenost dohodkovne, fi-
skalne in monetarne politike v smeri neinflatornega delovanja. Inflacija po-
meni splošen dvig cen in povzroča porazdelitev dohodka ter izkrivlja re-
lativne cene. Inflacija dolgoročno naj ne bi vplivala na realne kategorije,
saj se nominalne količine gibljejo vzporedno z inflacijo. Pri sestavljanju ce-
povprečju se v obdobju enega meseca zniža okoli 40 odstotkov cen potro-
šnih in proizvodnih dobrin (Angeloni in Ehrmann 2005). Pri tem je tre-
ba poudariti, da so znotraj evro območja opazne velike sektorske razlike,
zato ne moremo govoriti o pojavu padajoče cenovne rigidnosti. Kot nava-
jajo Dhyne et al. (2005), je pri podkategorijah »sveža in predelana hrana«
ter »energija« opaziti skoraj popolno simetrijo med pogostostjo zviševanja
in zniževanja cen (54 %). Razlika pa je mnogo večja v sektorju storitev, kjer
sta le dve izmed desetih cenovnih sprememb tudi znižanji cen. Ta ugotovi-
tev bi lahko bila delno povezana s stroški, saj se variabilni stroški v sektorju
storitev le redko znižajo, kar se odraža v delovni intenzivnosti tega sektor-
ja. Prav tako se tudi plače ne znižujejo prav pogosto in tudi sektorska infla-
cijska stopnja je bila vseskozi višja od inflacijske stopnje (Dhyne et al. 2005).
Čeprav je dvigovanje cen v povprečju pogostejše kot zniževanje cen, kar je
dokaj normalno za ekonomsko okolje z zmerno inflacijo, pa te asimetrije ne
vplivajo na obseg cenovnih sprememb. V povprečju so padci cen večji kot
porast cen (10 % proti 8 %) (Dhyne et al. 2005).
Obstaja kar nekaj empiričnih študij o občutljivosti cenovnih reakcij na
naravo in smer šokov. Fabiani et al. (2005) so na primer na podlagi anke-
tnih raziskav ugotovili, da so stroški dela in surovin najpomembnejši de-
javnik dvigovanja cen. V povezavi s padci cen se najvišje uvrščajo cene kon-
kurentov, sledijo spremembe v pogojih povpraševanja in stroški surovin.
Finančni stroški niso tako zelo pomembni. Podjetja v evro območju so
bolj nagnjena k spreminjanju cen zaradi šokov, ki vodijo v izgubo dobičkov
(višanje stroškov surovin in dela, pa tudi zniževanje cen konkurentov), kot za-
radi šokov, ki vodijo v njihovo večanje (zniževanje finančnih stroškov in stro-
škov dela, izboljševanje pogojev povpraševanja in višanje konkurenčnih cen).
V kolikšni meri se spremeni količina turistične ponudbe, če se spreme-
nijo cene na trgu, je v veliki meri odvisno od značilnosti posameznih de-
lov ponudbe. Vse kaže, da je pri tem odločilni dejavnik razpoložljivost pro-
dukcijskih dejavnikov (Brännäs in Nordström 2001). Čim večja je ta, tem
lažje in hitreje se ponudba prilagodi drugačnim cenam ali drugačnim raz-
meram na trgu, s tem pa je tudi stopnja elastičnosti ponudbe glede na ceno
večja. Ne glede na podrobnosti velja splošno pravilo, da se količina ponud-
be veča, če rastejo cene, torej je krivulja rastoča (Planina 1991).
Stabilnost cen je eden temeljnih ciljev makroekonomske politike. Za
normalno delovanje gospodarstva je bistvena usklajenost dohodkovne, fi-
skalne in monetarne politike v smeri neinflatornega delovanja. Inflacija po-
meni splošen dvig cen in povzroča porazdelitev dohodka ter izkrivlja re-
lativne cene. Inflacija dolgoročno naj ne bi vplivala na realne kategorije,
saj se nominalne količine gibljejo vzporedno z inflacijo. Pri sestavljanju ce-
