Page 28 - Gričar, Sergej, in Štefan Bojnec, 2016. Aplikacija metodologije časovnih serij na primeru turističnih cen. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
Aplikacija metodologije časovnih serij na primeru turističnih cen
nih cenah, torej povečane disperzije v gibanju posameznih cen, obravnava-
mo tudi kot inflacijski šok s ponudbene strani (Čufer 2000). Bakhshi in Ya-
tes (1999) ugotavljata, da povečana razpršenost posameznih sprememb cen
ni nujno povezana s šokom s ponudbene strani in je lahko tudi indikator
šoka na strani povpraševanja. V ekonomiji, sestavljeni iz heterogenih pod-
jetij, je lahko v primeru šoka na strani povpraševanja samo za del podjetij
optimalno, da prilagodijo svoje relativne cene, kar povzroči asimetričnost
porazdelitve (Čufer 2000).
Na podlagi ugotovitev avtorjev lahko povzamemo, da (Čufer 2000) sta
tako povečana variabilnost relativnih cen kot njihova asimetrična poraz-
delitev povezani z višjo splošno stopnjo rasti cen. Oba našteta indikator-
ja (variabilnost relativnih cen in asimetričnost porazdelitve relativnih cen)
lahko prispevata k izboljšanju informacij o gibanju inflacije v bližnji pri-
28 hodnosti. Da so spremembe v asimetričnosti porazdelitve ne glede na nji-
hovo teoretično ozadje dokaj zanesljiv in ažuren indikator šokov na stra-
ni ponudbe, je še posebno pomembno pri vodenju monetarne politike. Vsa
prilagajanja relativnih cen v nekem gospodarstvu vodijo samo k ponovne-
mu vzpostavljanju porušenih relativnih cen. Tudi same relativne cene so
pod vplivom dinamičnega procesa prilagajanja nekim ustaljenim razmer-
jem, ki veljajo v različnih gospodarstvih. Pod predpostavko lepljivih cen
(navzdol nefleksibilnih) je mogoče prilagajanje opraviti le ob ničelni infla-
ciji.
Pravzaprav tranzicijske države v procesu konvergence prilagajajo tako
svoje nominalne kot tudi relativne cene. Za menjalni sektor predpostavlja-
mo veljavnost zakona enotne cene, v nemenjalnem sektorju pa sta za obli-
kovanje cen odločilni domača ponudba in povpraševanje. Slednji sta tesno
povezani z realnimi plačami, ker te vplivajo na proizvodne stroške in kup-
no moč. Realne plače so na dolgi rok določene s produktivnostjo v menjal-
nem sektorju, zato imajo manj razvite države višjo stopnjo inflacije. To je
tudi osnova za B-S razlage visoke pozitivne korelacije med ravnjo cen in
BDP na prebivalca (Gričar in Bojnec 2009).
Davki v turizmu
V osnovi lahko davčne prihodke v proračun RS delimo na posredne, ne-
posredne, socialne dajatve in druge davščine. Davki so lahko posredni ali
neposredni. Posredni davki so tisti, ki se pobirajo od dobrin ali storitev
posredno od posameznikov. Neposredni davki se pobirajo neposredno od
posameznikov in podjetij. Posredna obdavčenja so zaračunana na trošenje
oziroma izdatke, ki so lahko v obliki DDV, trošarin ali podobnih davščin.
Posredne davke je mogoče ceneje in laže pobirati. Deleži neposrednih in
nih cenah, torej povečane disperzije v gibanju posameznih cen, obravnava-
mo tudi kot inflacijski šok s ponudbene strani (Čufer 2000). Bakhshi in Ya-
tes (1999) ugotavljata, da povečana razpršenost posameznih sprememb cen
ni nujno povezana s šokom s ponudbene strani in je lahko tudi indikator
šoka na strani povpraševanja. V ekonomiji, sestavljeni iz heterogenih pod-
jetij, je lahko v primeru šoka na strani povpraševanja samo za del podjetij
optimalno, da prilagodijo svoje relativne cene, kar povzroči asimetričnost
porazdelitve (Čufer 2000).
Na podlagi ugotovitev avtorjev lahko povzamemo, da (Čufer 2000) sta
tako povečana variabilnost relativnih cen kot njihova asimetrična poraz-
delitev povezani z višjo splošno stopnjo rasti cen. Oba našteta indikator-
ja (variabilnost relativnih cen in asimetričnost porazdelitve relativnih cen)
lahko prispevata k izboljšanju informacij o gibanju inflacije v bližnji pri-
28 hodnosti. Da so spremembe v asimetričnosti porazdelitve ne glede na nji-
hovo teoretično ozadje dokaj zanesljiv in ažuren indikator šokov na stra-
ni ponudbe, je še posebno pomembno pri vodenju monetarne politike. Vsa
prilagajanja relativnih cen v nekem gospodarstvu vodijo samo k ponovne-
mu vzpostavljanju porušenih relativnih cen. Tudi same relativne cene so
pod vplivom dinamičnega procesa prilagajanja nekim ustaljenim razmer-
jem, ki veljajo v različnih gospodarstvih. Pod predpostavko lepljivih cen
(navzdol nefleksibilnih) je mogoče prilagajanje opraviti le ob ničelni infla-
ciji.
Pravzaprav tranzicijske države v procesu konvergence prilagajajo tako
svoje nominalne kot tudi relativne cene. Za menjalni sektor predpostavlja-
mo veljavnost zakona enotne cene, v nemenjalnem sektorju pa sta za obli-
kovanje cen odločilni domača ponudba in povpraševanje. Slednji sta tesno
povezani z realnimi plačami, ker te vplivajo na proizvodne stroške in kup-
no moč. Realne plače so na dolgi rok določene s produktivnostjo v menjal-
nem sektorju, zato imajo manj razvite države višjo stopnjo inflacije. To je
tudi osnova za B-S razlage visoke pozitivne korelacije med ravnjo cen in
BDP na prebivalca (Gričar in Bojnec 2009).
Davki v turizmu
V osnovi lahko davčne prihodke v proračun RS delimo na posredne, ne-
posredne, socialne dajatve in druge davščine. Davki so lahko posredni ali
neposredni. Posredni davki so tisti, ki se pobirajo od dobrin ali storitev
posredno od posameznikov. Neposredni davki se pobirajo neposredno od
posameznikov in podjetij. Posredna obdavčenja so zaračunana na trošenje
oziroma izdatke, ki so lahko v obliki DDV, trošarin ali podobnih davščin.
Posredne davke je mogoče ceneje in laže pobirati. Deleži neposrednih in
