Page 26 - Gričar, Sergej, in Štefan Bojnec, 2016. Aplikacija metodologije časovnih serij na primeru turističnih cen. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
Aplikacija metodologije časovnih serij na primeru turističnih cen
novnih indeksov se daje utež posameznim cenam dobrin in storitev glede
na njihov ekonomski pomen (Samuelson in Nordhaus 1995). Visoke ravni
izkoriščanja zmogljivosti in nizke ravni brezposelnosti ustvarijo v tržnem
gospodarstvu pomanjkanja. Zaradi tega se inflacija hitro dvigne na nedo-
pustno visoko raven. Dejansko je bila visoka inflacija v razvitih gospodar-
stvih v zadnjem desetletju relativno omejena. Toda nizko stopnjo inflacije
v Evropi so pospremile vztrajno rastoče stopnje brezposelnosti (Samuelson
in Nordhaus 2002). Inflacija se pojavi, ko narašča splošna raven cen. Cene
in plače lezejo navzgor. V obdobju ekonomske ekspanzije rastejo hitreje,
v recesijah pa ne padajo, ampak rasejo počasneje. V sodobnih razvitih go-
spodarstvih je inflacija zelo inercijska. To pomeni, da se bo nadaljevala po
isti stopnji, dokler je ne bodo spremenili ekonomski dogodki. Eden glav-
nih šokov v inflaciji so spremembe agregatnega povpraševanja, ki se poja-
vi, ko agregatno povpraševanje rase hitreje kot proizvodne zmogljivosti go-
26 spodarstva, kar vleče cene navzgor, da uravnotežijo agregatno ponudbo in
povpraševanje. Dejanski evri povpraševanja tekmujejo za omejeno ponud-
bo dobrin in tako potiskajo cene navzgor. Ko brezposelnost upade in de-
lavci postanejo redki, se povečajo tudi plače in inflacijski proces se pospeši.
Nazorno predstavitev inflacije je razvil ekonomist A. W. Phillips, ki je ko-
ličinsko opredelil določanje inflacije plač (Samuelson in Nordhaus 2002).
V osnovi ta pravi, da je tekoča inflacija pojasnjena z inflacijskimi pričakova-
nji in z neko mero izkoriščenosti kapacitet v gospodarstvu. V svoji hibridni
obliki, ki upošteva, da se nekatere cene v gospodarstvu določajo na podla-
gi enostavne indeksacije, recimo glede na preteklo inflacijo, nova Philipso-
va krivulja vključuje tudi vpliv pretekle inflacije na tekočo inflacijo (Mas-
ten 2008).
Vzroki za inflacijo so številni in zanje obstajajo različne teoretične raz-
lage. Tradicionalna razlaga je bila, da se inflacija pojavlja zaradi pritiskov na
strani povpraševanja (inflacija povpraševanja) ali pritiskov na strani stro-
škov (stroškovna inflacija). Danes obeh vzrokov inflacije ni mogoče strogo
ločiti, saj delujeta vzajemno in se združujeta preko inflacijskih pričakovanj.
Inflacija je samo monetarni pojav in je posledica napačnega vodenja denar-
ne politike. Če je agregatno povpraševanje v narodnem gospodarstvu ved-
no na polnozaposlitveni ravni, lahko samo dva dejavnika dvigujeta splošno
raven cen. Prvič – rast ponudbe denarja povzroči rast cen do polnozapo-
slitvene ravni, kar je enako agregatnemu povpraševanju polnozaposlitvene-
ga gospodarstva. Drugič – če karkoli drugega povzroči rast cen, inflacijo,
in država (centralna banka) odgovori na to z dodatnim denarjem v obtoku
(tiskanje denarja), bosta denar in raven cen ponovno narastle. Torej je po-
sredno in neposredno država, zaradi tiskanja denarja, odgovorna za gibanje
inflacije (Saatçioğlu in Korap 2009).
novnih indeksov se daje utež posameznim cenam dobrin in storitev glede
na njihov ekonomski pomen (Samuelson in Nordhaus 1995). Visoke ravni
izkoriščanja zmogljivosti in nizke ravni brezposelnosti ustvarijo v tržnem
gospodarstvu pomanjkanja. Zaradi tega se inflacija hitro dvigne na nedo-
pustno visoko raven. Dejansko je bila visoka inflacija v razvitih gospodar-
stvih v zadnjem desetletju relativno omejena. Toda nizko stopnjo inflacije
v Evropi so pospremile vztrajno rastoče stopnje brezposelnosti (Samuelson
in Nordhaus 2002). Inflacija se pojavi, ko narašča splošna raven cen. Cene
in plače lezejo navzgor. V obdobju ekonomske ekspanzije rastejo hitreje,
v recesijah pa ne padajo, ampak rasejo počasneje. V sodobnih razvitih go-
spodarstvih je inflacija zelo inercijska. To pomeni, da se bo nadaljevala po
isti stopnji, dokler je ne bodo spremenili ekonomski dogodki. Eden glav-
nih šokov v inflaciji so spremembe agregatnega povpraševanja, ki se poja-
vi, ko agregatno povpraševanje rase hitreje kot proizvodne zmogljivosti go-
26 spodarstva, kar vleče cene navzgor, da uravnotežijo agregatno ponudbo in
povpraševanje. Dejanski evri povpraševanja tekmujejo za omejeno ponud-
bo dobrin in tako potiskajo cene navzgor. Ko brezposelnost upade in de-
lavci postanejo redki, se povečajo tudi plače in inflacijski proces se pospeši.
Nazorno predstavitev inflacije je razvil ekonomist A. W. Phillips, ki je ko-
ličinsko opredelil določanje inflacije plač (Samuelson in Nordhaus 2002).
V osnovi ta pravi, da je tekoča inflacija pojasnjena z inflacijskimi pričakova-
nji in z neko mero izkoriščenosti kapacitet v gospodarstvu. V svoji hibridni
obliki, ki upošteva, da se nekatere cene v gospodarstvu določajo na podla-
gi enostavne indeksacije, recimo glede na preteklo inflacijo, nova Philipso-
va krivulja vključuje tudi vpliv pretekle inflacije na tekočo inflacijo (Mas-
ten 2008).
Vzroki za inflacijo so številni in zanje obstajajo različne teoretične raz-
lage. Tradicionalna razlaga je bila, da se inflacija pojavlja zaradi pritiskov na
strani povpraševanja (inflacija povpraševanja) ali pritiskov na strani stro-
škov (stroškovna inflacija). Danes obeh vzrokov inflacije ni mogoče strogo
ločiti, saj delujeta vzajemno in se združujeta preko inflacijskih pričakovanj.
Inflacija je samo monetarni pojav in je posledica napačnega vodenja denar-
ne politike. Če je agregatno povpraševanje v narodnem gospodarstvu ved-
no na polnozaposlitveni ravni, lahko samo dva dejavnika dvigujeta splošno
raven cen. Prvič – rast ponudbe denarja povzroči rast cen do polnozapo-
slitvene ravni, kar je enako agregatnemu povpraševanju polnozaposlitvene-
ga gospodarstva. Drugič – če karkoli drugega povzroči rast cen, inflacijo,
in država (centralna banka) odgovori na to z dodatnim denarjem v obtoku
(tiskanje denarja), bosta denar in raven cen ponovno narastle. Torej je po-
sredno in neposredno država, zaradi tiskanja denarja, odgovorna za gibanje
inflacije (Saatçioğlu in Korap 2009).
