Page 20 - Kavčič, Klemen, in Klemen Bončina, 2016. Načrtovanje organizacijske politike ob vključevanju zunanjega izvajanja dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
2 Pojmovanje koncepta zunanjega izvajanja dejavnosti
trajno in ga management lahko bolj učinkovito obvladuje kot spre-
menljivo okolje »tržnice«, kjer je poudarek na nenehnem usklajeva-
nju interesov med udeleženci.
Domnevamo, da je pogodbeno zunanje izvajanje dejavnosti ve-
činoma sicer trajnejše od ad hoc poslovnih razmerij, vendar manj
trajno kot lastninska razmerja in druga normativna razmerja. Zu-
nanje izvajanje dejavnosti se mnogokrat razvije iz večkratnih ad hoc
razmerij, kasneje lahko preide v lastninsko ali drugo normativno
razmerje. Ad hoc razmerja temeljijo na trenutnih interesih, zuna-
nje izvajanje dejavnosti na pogodbi (ki naj odraža prevladujoče, traj-
nejše interese), lastninsko ali normativno razmerje na pravnem redu
in razpolagalnih pravicah.
Namen in smisel umeščanja med tržnico in hierarhijo je dolgo-
ročno minimiziranje transakcijskih stroškov, to je stroškov pridobi-
vanja informacij, stroškov koordinacije, stroškov pogajanj, stroškov
sklepanja pogodb, kar v sodobnem pojmovanju pomeni porabo te-
meljnih zmožnosti za obvladovanje razmerij med podjetji in posle-
dično vpliva na uspešnost delovanja v razmerja vključenih podjetij.
Pri odločanju za sodelovanje in umeščanje v posamezne stopnje in
oblike v razsežnosti med tržnico in hierarhijo so pomembni transak-
cijski stroški. Teorija transakcijskih stroškov (Bresser 1998, 472–474)
govori v prid sodelovanju takrat, ko:
• so transakcijski stroški nižji kot na tržišču ali v lastninsko po-
vezanem podjetju,
• nedeljivost zmogljivosti zaradi ekonomije obsegov preprečuje
integriranje,
• sodelovanje omogoča uporabo samo dela zmožnosti drugega
podjetja in ne vseh, kot pri nakupu (ni transakcijskih stroškov
zaradi nekoristnih zmožnosti),
• so želene zmožnosti nematerialne, jih je težko ovrednotiti.
Ker so »stroški« v ožjem pomenu finančna kategorija, umešča-
nje v razsežnost »tržnica–hierarhija« pa zadeva uspešnost podje-
tja, uporabljamo v monografiji kot skupni pojem za vse sestavine
in sinergične kombinacije sestavin politike podjetja. Te omogočajo
trajno konkurenčnost podjetja, zasnovano na večjih in boljših kori-
18
trajno in ga management lahko bolj učinkovito obvladuje kot spre-
menljivo okolje »tržnice«, kjer je poudarek na nenehnem usklajeva-
nju interesov med udeleženci.
Domnevamo, da je pogodbeno zunanje izvajanje dejavnosti ve-
činoma sicer trajnejše od ad hoc poslovnih razmerij, vendar manj
trajno kot lastninska razmerja in druga normativna razmerja. Zu-
nanje izvajanje dejavnosti se mnogokrat razvije iz večkratnih ad hoc
razmerij, kasneje lahko preide v lastninsko ali drugo normativno
razmerje. Ad hoc razmerja temeljijo na trenutnih interesih, zuna-
nje izvajanje dejavnosti na pogodbi (ki naj odraža prevladujoče, traj-
nejše interese), lastninsko ali normativno razmerje na pravnem redu
in razpolagalnih pravicah.
Namen in smisel umeščanja med tržnico in hierarhijo je dolgo-
ročno minimiziranje transakcijskih stroškov, to je stroškov pridobi-
vanja informacij, stroškov koordinacije, stroškov pogajanj, stroškov
sklepanja pogodb, kar v sodobnem pojmovanju pomeni porabo te-
meljnih zmožnosti za obvladovanje razmerij med podjetji in posle-
dično vpliva na uspešnost delovanja v razmerja vključenih podjetij.
Pri odločanju za sodelovanje in umeščanje v posamezne stopnje in
oblike v razsežnosti med tržnico in hierarhijo so pomembni transak-
cijski stroški. Teorija transakcijskih stroškov (Bresser 1998, 472–474)
govori v prid sodelovanju takrat, ko:
• so transakcijski stroški nižji kot na tržišču ali v lastninsko po-
vezanem podjetju,
• nedeljivost zmogljivosti zaradi ekonomije obsegov preprečuje
integriranje,
• sodelovanje omogoča uporabo samo dela zmožnosti drugega
podjetja in ne vseh, kot pri nakupu (ni transakcijskih stroškov
zaradi nekoristnih zmožnosti),
• so želene zmožnosti nematerialne, jih je težko ovrednotiti.
Ker so »stroški« v ožjem pomenu finančna kategorija, umešča-
nje v razsežnost »tržnica–hierarhija« pa zadeva uspešnost podje-
tja, uporabljamo v monografiji kot skupni pojem za vse sestavine
in sinergične kombinacije sestavin politike podjetja. Te omogočajo
trajno konkurenčnost podjetja, zasnovano na večjih in boljših kori-
18
