Page 70 - Kavčič, Klemen, in Klemen Bončina, 2016. Načrtovanje organizacijske politike ob vključevanju zunanjega izvajanja dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 70
3 Empirična raziskava
tje cilj in izhodiščno strategijo. Če se med izvajanjem načrta pokaže,
da izbrana strategija ni najboljša ali morda ni izvedljiva, jo zame-
nja z boljšo, staro pa opusti. Prvotni cilj ali vsaj področje ciljev naj
še vedno velja. Popravljanje ali zamenjevanje strategije je nenehno,
manager išče med ovirami kar najboljšo pot do cilja. Podjetje nima le
ene strategije. Iz nabora možnih strategij manager po presoji izbere
najprimernejšo in jo udejanja ter sproti opazuje, kako se obnese.
Naslonimo se nastajajočo doktrino (Tavčar 2006; 2008; Biloslavo
2006; Kralj 2003) Fakultete za management in za rabo v pričujoči
monografiji je strategija skupno ime za doseganje ciljev, skupno ime
za cilje in za doseganje ciljev pa politika podjetja. Strategija obsega
dejavnosti za doseganje ciljev, urejenost za doseganje ciljev in sred-
stva za doseganje ciljev podjetja; strategijo podjetja je mogoče le sno-
vati.
Načelni in pragmatični pristop
Načelno načrtovanje in snovanje, ki se začenja s temeljnimi usme-
ritvami – vizijo, smotri, miselnostjo managementa, osnovno dejav-
nostjo, konceptom sredstev – iz njih pa obvezujoče oblikuje razvojno
politiko kot trd in tog okvir tekoče politike, je v čisti obliki neži-
vljenjski teoretični konstrukt. Druga razsežnost, ki v praksi nava-
dno prevladuje, je pragmatično snovanje, ki gradi srednjeročne na-
črte postopno iz sprotnega in nemalokrat improviziranega delova-
nja. Trajne usmeritve nastajajo in se oblikujejo na osnovi srednje-
ročnih načrtov. Pragmatični pristop izhaja iz sedanjega doseženega
stanja, išče in izrablja priložnosti in se skuša izogniti nevarnostim
(Tavčar 2008, 277–309). Niti načelni niti pragmatični pristop nista v
čisti obliki primerna za obvladovanje kompleksnosti zunanjega iz-
vajanja dejavnosti, zato se bomo v empiričnem delu lotevali sinteze
obeh. Pri umeščanju zunanjega izvajanja dejavnosti v razsežnosti
med »tržnico« in »hierarhijo« bomo iskali sintezo med načelnim in
pragmatičnim pristopom, ki sta v čisti obliki skrajnosti in v realnih
in kompleksnih zadevah ne uspevata.
V strokovni literaturi ima načelni pristop dolgoletno tradicijo kot
strateško načrtovanje in zlasti v drugi polovici 20. stoletja vrsto za-
govornikov (Aaker 1988; Ansoff 1978; 1984; Bleicher 1995; Gälweiler
68
tje cilj in izhodiščno strategijo. Če se med izvajanjem načrta pokaže,
da izbrana strategija ni najboljša ali morda ni izvedljiva, jo zame-
nja z boljšo, staro pa opusti. Prvotni cilj ali vsaj področje ciljev naj
še vedno velja. Popravljanje ali zamenjevanje strategije je nenehno,
manager išče med ovirami kar najboljšo pot do cilja. Podjetje nima le
ene strategije. Iz nabora možnih strategij manager po presoji izbere
najprimernejšo in jo udejanja ter sproti opazuje, kako se obnese.
Naslonimo se nastajajočo doktrino (Tavčar 2006; 2008; Biloslavo
2006; Kralj 2003) Fakultete za management in za rabo v pričujoči
monografiji je strategija skupno ime za doseganje ciljev, skupno ime
za cilje in za doseganje ciljev pa politika podjetja. Strategija obsega
dejavnosti za doseganje ciljev, urejenost za doseganje ciljev in sred-
stva za doseganje ciljev podjetja; strategijo podjetja je mogoče le sno-
vati.
Načelni in pragmatični pristop
Načelno načrtovanje in snovanje, ki se začenja s temeljnimi usme-
ritvami – vizijo, smotri, miselnostjo managementa, osnovno dejav-
nostjo, konceptom sredstev – iz njih pa obvezujoče oblikuje razvojno
politiko kot trd in tog okvir tekoče politike, je v čisti obliki neži-
vljenjski teoretični konstrukt. Druga razsežnost, ki v praksi nava-
dno prevladuje, je pragmatično snovanje, ki gradi srednjeročne na-
črte postopno iz sprotnega in nemalokrat improviziranega delova-
nja. Trajne usmeritve nastajajo in se oblikujejo na osnovi srednje-
ročnih načrtov. Pragmatični pristop izhaja iz sedanjega doseženega
stanja, išče in izrablja priložnosti in se skuša izogniti nevarnostim
(Tavčar 2008, 277–309). Niti načelni niti pragmatični pristop nista v
čisti obliki primerna za obvladovanje kompleksnosti zunanjega iz-
vajanja dejavnosti, zato se bomo v empiričnem delu lotevali sinteze
obeh. Pri umeščanju zunanjega izvajanja dejavnosti v razsežnosti
med »tržnico« in »hierarhijo« bomo iskali sintezo med načelnim in
pragmatičnim pristopom, ki sta v čisti obliki skrajnosti in v realnih
in kompleksnih zadevah ne uspevata.
V strokovni literaturi ima načelni pristop dolgoletno tradicijo kot
strateško načrtovanje in zlasti v drugi polovici 20. stoletja vrsto za-
govornikov (Aaker 1988; Ansoff 1978; 1984; Bleicher 1995; Gälweiler
68
