Page 71 - Kavčič, Klemen, in Klemen Bončina, 2016. Načrtovanje organizacijske politike ob vključevanju zunanjega izvajanja dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 71
Izbira modela politike podjetja 3.3
1987; Porter 1980). Načelni pristop k načrtovanju in snovanju teme-
lji na organizacijski hierarhičnosti okvirnega modela politike. Po na-
stanku in veljavi je prva trajna, dolgoročna temeljna politika, ki iz-
haja iz vizije podjetja; podrejena ji je srednjeročna razvojna politika,
tej pa kratkoročna tekoča politika. Hierarhičnost odraža celostni in
logični pristop, izhaja iz enotnega, obvladanega in ciljnega pristopa
k načrtovanju in snovanju politike podjetja (Tavčar 2008, 460–472).
Pomisleki ob načelnem pristopu ne pomenijo, da v podjetjih ni
ustvarjalnega snovanja in načrtovanja – le prikrito je, neformalizi-
rano in improvizirano, poteka v umu posameznikov in sporazume-
vanju v ozkem krogu, mnogokrat skrbno prikrito pred nepoklica-
nimi, zlasti pred tekmeci. V strokovni literaturi je temelje drugač-
nega, pragmatičnega pristopa postavil Mintzberg (Mintzberg, Lam-
pel, in Ahlstrand 1998) z zamislijo o postopnem ustvarjalnem snova-
nju in načrtovanju politike. Pristop izhaja iz vsakokrat doseženega
stanja, izrablja priložnosti in se varuje nevarnosti. Začenja se v seda-
njosti, sega v srednjeročno obdobje s snovanjem in izvajanjem dol-
gotrajnejših nalog in poslov ter s postopnim posploševanjem in uve-
ljavljanjem pridobljenih izkušenj. Kakovost pragmatičnega pristopa
je sicer lahko nizka, vendar poteka po pragmatični poti načrtova-
nja in snovanja politike v večini podjetij, tudi v uspešnih. Kakovo-
stno izveden pragmatični pristop torej lahko daje dobre izide (Tavčar
2008, 460–472).
Ne načelni in ne pragmatični pristop nista v čisti obliki primerna
za obvladovanje kompleksnosti pri snovanju politike umeščanja v
razsežnosti, kaže pa se lotevati sinteze obeh. Izbiranje prave mere
in sinteze med skrajnostmi ne zadeva le načelnega in pragmatič-
nega pristopa, temveč tudi druge razsežnosti – dolgoročnost in krat-
koročnost, načrtovanje in snovanje, in sega v vsebinsko najbolj po-
membno razsežnost med instrumentalnim in interesnim pogledom
na podjetje. Tudi te razsežnosti terjajo snovanje sintez in upošteva-
nje sinergij, ki nastajajo z njimi.
Model politike Visoke šole St. Gallen
Pomemben poskus iz začetka 90. let je model politike, ki so ga izde-
lali avtorji v Visoki šoli St. Gallen (Bleicher 1995; Schwaninger 1994;
69
1987; Porter 1980). Načelni pristop k načrtovanju in snovanju teme-
lji na organizacijski hierarhičnosti okvirnega modela politike. Po na-
stanku in veljavi je prva trajna, dolgoročna temeljna politika, ki iz-
haja iz vizije podjetja; podrejena ji je srednjeročna razvojna politika,
tej pa kratkoročna tekoča politika. Hierarhičnost odraža celostni in
logični pristop, izhaja iz enotnega, obvladanega in ciljnega pristopa
k načrtovanju in snovanju politike podjetja (Tavčar 2008, 460–472).
Pomisleki ob načelnem pristopu ne pomenijo, da v podjetjih ni
ustvarjalnega snovanja in načrtovanja – le prikrito je, neformalizi-
rano in improvizirano, poteka v umu posameznikov in sporazume-
vanju v ozkem krogu, mnogokrat skrbno prikrito pred nepoklica-
nimi, zlasti pred tekmeci. V strokovni literaturi je temelje drugač-
nega, pragmatičnega pristopa postavil Mintzberg (Mintzberg, Lam-
pel, in Ahlstrand 1998) z zamislijo o postopnem ustvarjalnem snova-
nju in načrtovanju politike. Pristop izhaja iz vsakokrat doseženega
stanja, izrablja priložnosti in se varuje nevarnosti. Začenja se v seda-
njosti, sega v srednjeročno obdobje s snovanjem in izvajanjem dol-
gotrajnejših nalog in poslov ter s postopnim posploševanjem in uve-
ljavljanjem pridobljenih izkušenj. Kakovost pragmatičnega pristopa
je sicer lahko nizka, vendar poteka po pragmatični poti načrtova-
nja in snovanja politike v večini podjetij, tudi v uspešnih. Kakovo-
stno izveden pragmatični pristop torej lahko daje dobre izide (Tavčar
2008, 460–472).
Ne načelni in ne pragmatični pristop nista v čisti obliki primerna
za obvladovanje kompleksnosti pri snovanju politike umeščanja v
razsežnosti, kaže pa se lotevati sinteze obeh. Izbiranje prave mere
in sinteze med skrajnostmi ne zadeva le načelnega in pragmatič-
nega pristopa, temveč tudi druge razsežnosti – dolgoročnost in krat-
koročnost, načrtovanje in snovanje, in sega v vsebinsko najbolj po-
membno razsežnost med instrumentalnim in interesnim pogledom
na podjetje. Tudi te razsežnosti terjajo snovanje sintez in upošteva-
nje sinergij, ki nastajajo z njimi.
Model politike Visoke šole St. Gallen
Pomemben poskus iz začetka 90. let je model politike, ki so ga izde-
lali avtorji v Visoki šoli St. Gallen (Bleicher 1995; Schwaninger 1994;
69
