Page 31 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 31
Nevladne organizacije v Evropi in svetu 2.5
sti, ki pogojujejo izdatke za družbeno blaginjo, velikost neprofitnega
sektorja oz. umeščenosti civilne družbe in skupnosti v odnosu do
trga in države v različnih sistemih blaginje. Tako razlikujejo med li-
beralnim, konservativno-korporativističnim, socialdemokratskim,
latinsko-rimskim in komunističnimtipom sistemov blaginje.
V liberalnem sistemu je poudarjena vloga trga, kjer nastopajo za-
sebne profitne organizacije skupaj z zasebnimi zavarovalnimi she-
mami. Ta je značilen za zda, Avstralijo in Veliko Britanijo, kjer na-
stopajo nevladne organizacije kot producentke kolektivnih dobrin
in storitev za prodajo na kvazi trgih.
V konservativno-korporativističnem sistemu je odgovornost dr-
žave za socialno varnost in blaginjo državljanov na drugem mestu.
Uveljavil se je pretežno v srednji Evropi (Nemčija, Avstrija, Francija,
Belgija, Nizozemska), kjer so nevladne organizacije dobro razvite,
saj nastopajo kot producentke javnih dobrin in storitev za državo.
V socialdemokratskem sistemu, ki je značilen predvsem za skan-
dinavske države, je odgovornost države za socialno varnost in bla-
ginjo na prvem mestu. Nevladne organizacije v hierarhiji sfer zase-
dajo zadnje mesto in so predvsem zastopnice tistih skupin, katerih
potrebe ostajajo nezadovoljne.
Načelo subsidiarnosti je značilno za latinsko-rimske sisteme, ki
prevladujejo v sredozemskih državah (Italija, Španija in Portugal-
ska). Ključno vlogo pri zagotavljanju socialne varnosti in blaginje
znotraj tega sistema imajo neformalne socialne mreže, ki so ustano-
vljene oz. so pod pokroviteljstvom Katoliške cerkve. Nevladne orga-
nizacije nastopajo kot porok legitimitete Katoliške cerkve.
Komunistični oz. socialistični tip sistema blaginje je značilen
predvsem za nekdanje socialistične družbe, v katerih je komuni-
stična oblast uporabljala državni aparat za nadziranje vseh področij
družbenega življenja socialistične države. Zato je bila samoorganiza-
cija državljanov omejena in vloga cerkve marginalizirana. Nevladne
organizacije v tem sistemu delujejo predvsem kot podpornice nefor-
malnih socialnih mrež.
Podobno ugotavlja tudi Svetlik (1992), ko pravi, da je razlog za
slabo razvit neprofitni sektor v južni in vzhodni Evropi vrzel med
državo in civilno družbo. Država pogosto prevzema vlogo nadzora
29
sti, ki pogojujejo izdatke za družbeno blaginjo, velikost neprofitnega
sektorja oz. umeščenosti civilne družbe in skupnosti v odnosu do
trga in države v različnih sistemih blaginje. Tako razlikujejo med li-
beralnim, konservativno-korporativističnim, socialdemokratskim,
latinsko-rimskim in komunističnimtipom sistemov blaginje.
V liberalnem sistemu je poudarjena vloga trga, kjer nastopajo za-
sebne profitne organizacije skupaj z zasebnimi zavarovalnimi she-
mami. Ta je značilen za zda, Avstralijo in Veliko Britanijo, kjer na-
stopajo nevladne organizacije kot producentke kolektivnih dobrin
in storitev za prodajo na kvazi trgih.
V konservativno-korporativističnem sistemu je odgovornost dr-
žave za socialno varnost in blaginjo državljanov na drugem mestu.
Uveljavil se je pretežno v srednji Evropi (Nemčija, Avstrija, Francija,
Belgija, Nizozemska), kjer so nevladne organizacije dobro razvite,
saj nastopajo kot producentke javnih dobrin in storitev za državo.
V socialdemokratskem sistemu, ki je značilen predvsem za skan-
dinavske države, je odgovornost države za socialno varnost in bla-
ginjo na prvem mestu. Nevladne organizacije v hierarhiji sfer zase-
dajo zadnje mesto in so predvsem zastopnice tistih skupin, katerih
potrebe ostajajo nezadovoljne.
Načelo subsidiarnosti je značilno za latinsko-rimske sisteme, ki
prevladujejo v sredozemskih državah (Italija, Španija in Portugal-
ska). Ključno vlogo pri zagotavljanju socialne varnosti in blaginje
znotraj tega sistema imajo neformalne socialne mreže, ki so ustano-
vljene oz. so pod pokroviteljstvom Katoliške cerkve. Nevladne orga-
nizacije nastopajo kot porok legitimitete Katoliške cerkve.
Komunistični oz. socialistični tip sistema blaginje je značilen
predvsem za nekdanje socialistične družbe, v katerih je komuni-
stična oblast uporabljala državni aparat za nadziranje vseh področij
družbenega življenja socialistične države. Zato je bila samoorganiza-
cija državljanov omejena in vloga cerkve marginalizirana. Nevladne
organizacije v tem sistemu delujejo predvsem kot podpornice nefor-
malnih socialnih mrež.
Podobno ugotavlja tudi Svetlik (1992), ko pravi, da je razlog za
slabo razvit neprofitni sektor v južni in vzhodni Evropi vrzel med
državo in civilno družbo. Država pogosto prevzema vlogo nadzora
29
