Page 30 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 30
2 Nevladne organizacije
nost od sfere države in formalnost od sfere skupnosti. Organizacije
civilne družbe so torej neprofitne, zasebne in formalne. V praksi so
to zasebne neprofitne organizacije. Ker nimajo posebne značilno-
sti, ki bi veljala samo zanje (t. i. diferenca specifika), so si med seboj
lahko zelo različne. Tiste organizacije, ki so blizu sferi skupnosti, so
bolj neformalne narave. Pravila in organiziranost so minimalni, de-
javnost pa opravljajo predvsem prostovoljci. Organizacije blizu sferi
države so visoko formalizirane in profesionalizirane, imajo visok de-
lež zaposlenih, večinoma se financirajo iz državnih sredstev in opra-
vljajo storitve za državo. Tretja vrsta organizacij pa so tiste, ki so
blizu trgu. Te so visoko profesionalizirane, zaposlujejo specialiste,
financirajo se s prodajo storitev.
Značilnost sistema blaginje je, da vse štiri sektorje obravnava kot
enakovredne (Črnak-Meglič in Vojnovič 1997).
Evers in Leville (2004, 15) pravita, da s socialno-ekonomskega vi-
dika trikotnik blaginje poudarja raznoliko naravo virov, ki prispe-
vajo k družbeni blaginji. V zvezi s storitvami je izpostavljen pomem-
ben element, in sicer vloga neformalnih in delno formalnih skupno-
sti, hkrati pa zlasti družina, kot sestavni del »mešane ekonomije so-
cialne blaginje«.
Vidimo, da so n vo del družbe, ki podpira delovanje države in si
brez njih države sploh ne moremo predstavljati. Njihov vpliv presega
državne in časovne meje, saj praktično ni države na svetu, kjer nvo
ne bi obstajale; v takšni ali drugačni obliki.
2.5 Nevladne organizacije v Evropi in svetu
Seveda pa obstaja razlika med posameznimi sistemi blaginje pri poj-
movanju zasebnih neprofitnih organizacij po posameznih državah
oz delih sveta. Če je v Sloveniji najpogosteje uporabljen izraz ne-
vladni sektor, ki poudarja neodvisnost od države (Rakar et al. 2011,
17), tako v Franciji govorimo o économie sociale (Favreau in Fréchette
2002), v Veliki Britaniji o dobrodelnem sektorju (Barman 2007; Hud-
son 1998), v Nemčiji o gemeinützige Organisationen (Zimmer in Pril-
ler 2007) in v Združenih državah Amerike o neprofitnem sektorju
(Hines 2004).
Kot menijo Klenovšek et al. (2006, 18–24), so sistemi blaginje ti-
28
nost od sfere države in formalnost od sfere skupnosti. Organizacije
civilne družbe so torej neprofitne, zasebne in formalne. V praksi so
to zasebne neprofitne organizacije. Ker nimajo posebne značilno-
sti, ki bi veljala samo zanje (t. i. diferenca specifika), so si med seboj
lahko zelo različne. Tiste organizacije, ki so blizu sferi skupnosti, so
bolj neformalne narave. Pravila in organiziranost so minimalni, de-
javnost pa opravljajo predvsem prostovoljci. Organizacije blizu sferi
države so visoko formalizirane in profesionalizirane, imajo visok de-
lež zaposlenih, večinoma se financirajo iz državnih sredstev in opra-
vljajo storitve za državo. Tretja vrsta organizacij pa so tiste, ki so
blizu trgu. Te so visoko profesionalizirane, zaposlujejo specialiste,
financirajo se s prodajo storitev.
Značilnost sistema blaginje je, da vse štiri sektorje obravnava kot
enakovredne (Črnak-Meglič in Vojnovič 1997).
Evers in Leville (2004, 15) pravita, da s socialno-ekonomskega vi-
dika trikotnik blaginje poudarja raznoliko naravo virov, ki prispe-
vajo k družbeni blaginji. V zvezi s storitvami je izpostavljen pomem-
ben element, in sicer vloga neformalnih in delno formalnih skupno-
sti, hkrati pa zlasti družina, kot sestavni del »mešane ekonomije so-
cialne blaginje«.
Vidimo, da so n vo del družbe, ki podpira delovanje države in si
brez njih države sploh ne moremo predstavljati. Njihov vpliv presega
državne in časovne meje, saj praktično ni države na svetu, kjer nvo
ne bi obstajale; v takšni ali drugačni obliki.
2.5 Nevladne organizacije v Evropi in svetu
Seveda pa obstaja razlika med posameznimi sistemi blaginje pri poj-
movanju zasebnih neprofitnih organizacij po posameznih državah
oz delih sveta. Če je v Sloveniji najpogosteje uporabljen izraz ne-
vladni sektor, ki poudarja neodvisnost od države (Rakar et al. 2011,
17), tako v Franciji govorimo o économie sociale (Favreau in Fréchette
2002), v Veliki Britaniji o dobrodelnem sektorju (Barman 2007; Hud-
son 1998), v Nemčiji o gemeinützige Organisationen (Zimmer in Pril-
ler 2007) in v Združenih državah Amerike o neprofitnem sektorju
(Hines 2004).
Kot menijo Klenovšek et al. (2006, 18–24), so sistemi blaginje ti-
28
