Page 33 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 33
Nevladne organizacije v Evropi in svetu 2.5
Willetts (2002) pravi, da je miselnost, da so nevladne organiza-
cije predvsem značilnost zahodnih družb, zmotna. Vse družbe v so-
dobnem času imajo veliko število nevladnih organizacij, vsaj na lo-
kalni ravni. Tudi pri najbolj avtoritarnih političnih ureditvah ali v
najmanj razvitih državah še vedno obstajajo skupine za samopo-
moč, zadruge, združenja za dobro počutje skupnosti, verske sku-
pine, strokovna in znanstvena združenja, športne in rekreacijske
organizacije itd. Tudi Romunija je v obdobju diktature predsednika
Ceauşescuja bila gostja kongresa Mednarodne federacije čebelarskih
društev. Prisotnost ali odsotnost demokratične politične kulture je
eden izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na število nevladnih or-
ganizacij, vendar pa so velikost države, njena etnična, verska in kul-
turna raznolikost, kompleksnost gospodarstva in kakovost komu-
nikacijske infrastrukture prav tako ključnega pomena. Tako obstaja
več deset tisoč nevladnih organizacij v državah, kot sta Bangladeš in
Indija, medtem ko jih je relativno malo na Islandiji ali Finskem.
Salamon (2010, 187) meni, da če merimo delež delovno aktivnega
prebivalstva, je delež zaposlenih v nevladnem sektorju v številnih
evropskih državah večji kot v Združenih državah Amerike. Zanimiva
je tudi ugotovitev, da skandinavske države, v nasprotju s splošnim
prepričanjem, dejansko nimajo razvitega sistema »socialne države«.
Namesto tega imajo te države razširjena »socialna partnerstva«, ki
zagotavljajo obsežno zanašanje javnega sektorja na nevladne orga-
nizacije, prek javno financiranih storitev.
Prva večja mednarodna raziskava Univerze Johna Hopkinsa (Sa-
lamon et al. 1999; Salamon, Sokolowski in List 2003) je predstavljala
začetek v raziskovanju nevladnega sektorja kot celote, saj so z raz-
iskavami v 22 državah (zahodna Evropa, srednja Evropa, Azija, La-
tinska Amerika in Severna Amerika) in različnih sistemih blaginje
poskušali razumeti obseg, strukturo in vlogo nevladnega sektorja s
pomočjo skupnega okvira in pristopa. Glavne ugotovitve Salamona
(2010) so, da je nevladni sektor gospodarska sila, ki predstavlja v
povprečju 5 bruto domačega proizvoda (b dp) raziskovanih držav
in v nekaterih državah, kot sta Kanada in Združene države Amerike,
celo presega 7 . To pomeni, da prispevek nevladnega sektorja v bdp
presega ali je enak prispevku mnogih velikih industrij v teh istih dr-
31
Willetts (2002) pravi, da je miselnost, da so nevladne organiza-
cije predvsem značilnost zahodnih družb, zmotna. Vse družbe v so-
dobnem času imajo veliko število nevladnih organizacij, vsaj na lo-
kalni ravni. Tudi pri najbolj avtoritarnih političnih ureditvah ali v
najmanj razvitih državah še vedno obstajajo skupine za samopo-
moč, zadruge, združenja za dobro počutje skupnosti, verske sku-
pine, strokovna in znanstvena združenja, športne in rekreacijske
organizacije itd. Tudi Romunija je v obdobju diktature predsednika
Ceauşescuja bila gostja kongresa Mednarodne federacije čebelarskih
društev. Prisotnost ali odsotnost demokratične politične kulture je
eden izmed glavnih dejavnikov, ki vplivajo na število nevladnih or-
ganizacij, vendar pa so velikost države, njena etnična, verska in kul-
turna raznolikost, kompleksnost gospodarstva in kakovost komu-
nikacijske infrastrukture prav tako ključnega pomena. Tako obstaja
več deset tisoč nevladnih organizacij v državah, kot sta Bangladeš in
Indija, medtem ko jih je relativno malo na Islandiji ali Finskem.
Salamon (2010, 187) meni, da če merimo delež delovno aktivnega
prebivalstva, je delež zaposlenih v nevladnem sektorju v številnih
evropskih državah večji kot v Združenih državah Amerike. Zanimiva
je tudi ugotovitev, da skandinavske države, v nasprotju s splošnim
prepričanjem, dejansko nimajo razvitega sistema »socialne države«.
Namesto tega imajo te države razširjena »socialna partnerstva«, ki
zagotavljajo obsežno zanašanje javnega sektorja na nevladne orga-
nizacije, prek javno financiranih storitev.
Prva večja mednarodna raziskava Univerze Johna Hopkinsa (Sa-
lamon et al. 1999; Salamon, Sokolowski in List 2003) je predstavljala
začetek v raziskovanju nevladnega sektorja kot celote, saj so z raz-
iskavami v 22 državah (zahodna Evropa, srednja Evropa, Azija, La-
tinska Amerika in Severna Amerika) in različnih sistemih blaginje
poskušali razumeti obseg, strukturo in vlogo nevladnega sektorja s
pomočjo skupnega okvira in pristopa. Glavne ugotovitve Salamona
(2010) so, da je nevladni sektor gospodarska sila, ki predstavlja v
povprečju 5 bruto domačega proizvoda (b dp) raziskovanih držav
in v nekaterih državah, kot sta Kanada in Združene države Amerike,
celo presega 7 . To pomeni, da prispevek nevladnega sektorja v bdp
presega ali je enak prispevku mnogih velikih industrij v teh istih dr-
31
