Page 32 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 32
2 Nevladne organizacije
in se tako vmešava v civilno družbo ter jo omejuje. Na drugi strani
pa dejavniki civilne družbe ostajajo deljeni in zato prešibki, da bi
lahko učinkovito naslavljali svoje zahteve na državo in da bi jih dr-
žava lahko prepoznala kot enakovrednega partnerja.
Salamon et al. (1999, 34) menijo, da so kljub precejšnji rasti ne-
vladnega sektorja v srednji in vzhodni Evropi po padcu komunizma
nevladne organizacije še vedno bled odsev sorodnih nvo drugod po
svetu, vključno z Latinsko Ameriko in zahodno Evropo. Za trajno-
stno rast nevladnega sektorja in civilne družbe bo očitno potrebnih
več kot le nekaj let naložb. Zato se zdi ključnega pomena za razvoj
nevladnega sektorja, da si države še naprej prizadevajo za krepitev
zmogljivosti sektorja, ki so ga zaznamovala prva leta zahodne po-
moči.
Lloyd (2004, 202) meni, da sta dva elementa, ki sta pomembna
za razvoj nevladnega sektorja v Evropski uniji, že v veljavi v aktu-
alni evropski politiki. Prvi se nanaša na socialno ekonomijo. Ta je
že priznana v sklopu uredb o strukturnih skladih in v smernicah za
zaposlovanje. Drugi je bolj posreden in se nanaša na princip »de-
luj lokalno« in spodbuja zaposlovanje ter močno poudarja lokalna
partnerstva. Skupaj tako politika omogoča platformo, ki omogoča
tistim, ki želijo spodbujati ukrepe s kombinacijo ekonomskih in so-
cialnih ciljev, da prevzamejo iniciativo.
V tej smeri avtorja Podmenik in Česnik (2015) omenjata tudi po-
membnost in možnost, ki ga daje nevladnim organizacijam soci-
alno podjetništvo, saj jim le-to predstavlja odlične priložnosti ra-
zvoja programov, in prehajanja v podjetništvo, ki upošteva naravne,
kulturne, človeške vire in predvsem možnost generiranja novih pri-
hodkov ter delovnih mest.
Klenovšek et al. (2006, 26) tudi ugotavljajo, da Evropska komisija
in njena birokracija v zadnjih letih čedalje bolj upoštevata civilno
družbo ter nevladni sektor. Proces, ki se je začel konec osemdesetih
let, ko je Unija intenzivirala svoja prizadevanja na področju socialne
politike. To se je zgodilo zaradi dejstva, da je javno mnenje pospe-
šeno izpostavljalo »demokratični deficit« pri snovanju evropske po-
litike, zaradi česar se je povečalo zanimanje birokratov e u tako za
»civilno družbo« kot »nevladni sektor«.
30
in se tako vmešava v civilno družbo ter jo omejuje. Na drugi strani
pa dejavniki civilne družbe ostajajo deljeni in zato prešibki, da bi
lahko učinkovito naslavljali svoje zahteve na državo in da bi jih dr-
žava lahko prepoznala kot enakovrednega partnerja.
Salamon et al. (1999, 34) menijo, da so kljub precejšnji rasti ne-
vladnega sektorja v srednji in vzhodni Evropi po padcu komunizma
nevladne organizacije še vedno bled odsev sorodnih nvo drugod po
svetu, vključno z Latinsko Ameriko in zahodno Evropo. Za trajno-
stno rast nevladnega sektorja in civilne družbe bo očitno potrebnih
več kot le nekaj let naložb. Zato se zdi ključnega pomena za razvoj
nevladnega sektorja, da si države še naprej prizadevajo za krepitev
zmogljivosti sektorja, ki so ga zaznamovala prva leta zahodne po-
moči.
Lloyd (2004, 202) meni, da sta dva elementa, ki sta pomembna
za razvoj nevladnega sektorja v Evropski uniji, že v veljavi v aktu-
alni evropski politiki. Prvi se nanaša na socialno ekonomijo. Ta je
že priznana v sklopu uredb o strukturnih skladih in v smernicah za
zaposlovanje. Drugi je bolj posreden in se nanaša na princip »de-
luj lokalno« in spodbuja zaposlovanje ter močno poudarja lokalna
partnerstva. Skupaj tako politika omogoča platformo, ki omogoča
tistim, ki želijo spodbujati ukrepe s kombinacijo ekonomskih in so-
cialnih ciljev, da prevzamejo iniciativo.
V tej smeri avtorja Podmenik in Česnik (2015) omenjata tudi po-
membnost in možnost, ki ga daje nevladnim organizacijam soci-
alno podjetništvo, saj jim le-to predstavlja odlične priložnosti ra-
zvoja programov, in prehajanja v podjetništvo, ki upošteva naravne,
kulturne, človeške vire in predvsem možnost generiranja novih pri-
hodkov ter delovnih mest.
Klenovšek et al. (2006, 26) tudi ugotavljajo, da Evropska komisija
in njena birokracija v zadnjih letih čedalje bolj upoštevata civilno
družbo ter nevladni sektor. Proces, ki se je začel konec osemdesetih
let, ko je Unija intenzivirala svoja prizadevanja na področju socialne
politike. To se je zgodilo zaradi dejstva, da je javno mnenje pospe-
šeno izpostavljalo »demokratični deficit« pri snovanju evropske po-
litike, zaradi česar se je povečalo zanimanje birokratov e u tako za
»civilno družbo« kot »nevladni sektor«.
30
