Page 55 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 55
Notranji deležniki v nevladnih organizacijah 5.2
5.2 Notranji deležniki v nevladnih organizacijah
Številne raziskave so pokazale, da so nevladne organizacije odgo-
vorne več deležnikom, vključno z notranjimi, kot so zaposleni, pro-
stovoljci, upravni odbor (Speckbacker 2003; Hatry 2006).
Najam (1996, 341) je ugotovil, da se ena izmed vrst odgovornosti
nanaša tudi na nevladne organizacije kot take. Ta notranja odgovor-
nost vključuje odgovornost nevladnih organizacij do njihovega po-
slanstva in zaposlenih, ki vključuje tudi nosilce odločanja, kakor tudi
izvajalce. Vse te različne in včasih konkurenčne odgovornosti lahko
postanejo še bolj zapletene, in sicer takrat, ko nevladne organizacije
sklenejo pogodbena razmerja s tujimi donatorji, lokalnimi oblastmi,
in multinacionalkami (Meyer 1999 v Ebrahim 2003, 815).
Kot prve in najbolj izpostavljene med zaposlenimi lahko izposta-
vimo managerje nevladnih organizacij. Ti so ključni za odgovornost,
ki smo jo za potrebe naše monografije poimenovali, kot odzivnost
na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja management, s ka-
terimi se sooča nevladna organizacija.
Brown in Guo (2010) ugotavljata, da se potrebe in cilji manager-
jev v nevladnih organizacijah lahko razlikujejo od tistih pri drugih
deležnikih in managerjih, zaposlenih v profitnih in javnih organiza-
cijah. Prav tako Lee in Wilkins (2011) pravita, da managerji nevla-
dnih organizacij pripisujejo večji pomen odgovornosti organizacije
in uporabi družinam prijaznih politik, v primerjavi z managerji jav-
nih organizacij.
MacIndoe in Barman (2013, 719) menita, da ko se nevladne orga-
nizacije soočajo s kompleksnim okoljem, vključno z več viri financi-
ranja, večanjem potreb po odgovornosti in konkurenco iz zasebnega
sektorja, je treba zaposlenim in predvsem neprofitnim managerjem
ponuditi pestro paleto izbire o tem, kako oblikovati in upravljati nji-
hovo organizacijo.
Van Puyvelde et al. (2012, 433) pišejo, da proces odgovornosti po
navadi koordinirajo managerji v neprofitnih organizacijah, ki mo-
rajo imeti takšne kompetence, da te interese lahko obvladujejo v do-
bro organizacije. Nadzorni oz. upravni odbori po navadi nastopajo
v vlogi vmesnika med organizacijo in zunanjim okoljem. Preston in
53
5.2 Notranji deležniki v nevladnih organizacijah
Številne raziskave so pokazale, da so nevladne organizacije odgo-
vorne več deležnikom, vključno z notranjimi, kot so zaposleni, pro-
stovoljci, upravni odbor (Speckbacker 2003; Hatry 2006).
Najam (1996, 341) je ugotovil, da se ena izmed vrst odgovornosti
nanaša tudi na nevladne organizacije kot take. Ta notranja odgovor-
nost vključuje odgovornost nevladnih organizacij do njihovega po-
slanstva in zaposlenih, ki vključuje tudi nosilce odločanja, kakor tudi
izvajalce. Vse te različne in včasih konkurenčne odgovornosti lahko
postanejo še bolj zapletene, in sicer takrat, ko nevladne organizacije
sklenejo pogodbena razmerja s tujimi donatorji, lokalnimi oblastmi,
in multinacionalkami (Meyer 1999 v Ebrahim 2003, 815).
Kot prve in najbolj izpostavljene med zaposlenimi lahko izposta-
vimo managerje nevladnih organizacij. Ti so ključni za odgovornost,
ki smo jo za potrebe naše monografije poimenovali, kot odzivnost
na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja management, s ka-
terimi se sooča nevladna organizacija.
Brown in Guo (2010) ugotavljata, da se potrebe in cilji manager-
jev v nevladnih organizacijah lahko razlikujejo od tistih pri drugih
deležnikih in managerjih, zaposlenih v profitnih in javnih organiza-
cijah. Prav tako Lee in Wilkins (2011) pravita, da managerji nevla-
dnih organizacij pripisujejo večji pomen odgovornosti organizacije
in uporabi družinam prijaznih politik, v primerjavi z managerji jav-
nih organizacij.
MacIndoe in Barman (2013, 719) menita, da ko se nevladne orga-
nizacije soočajo s kompleksnim okoljem, vključno z več viri financi-
ranja, večanjem potreb po odgovornosti in konkurenco iz zasebnega
sektorja, je treba zaposlenim in predvsem neprofitnim managerjem
ponuditi pestro paleto izbire o tem, kako oblikovati in upravljati nji-
hovo organizacijo.
Van Puyvelde et al. (2012, 433) pišejo, da proces odgovornosti po
navadi koordinirajo managerji v neprofitnih organizacijah, ki mo-
rajo imeti takšne kompetence, da te interese lahko obvladujejo v do-
bro organizacije. Nadzorni oz. upravni odbori po navadi nastopajo
v vlogi vmesnika med organizacijo in zunanjim okoljem. Preston in
53
