Page 73 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 73
Merjenje uspešnosti nevladnih organizacij 6.2
binskih učinkov, ne samo na maksimalne rezultate. Prav tako me-
nijo, da je njihova organizacija uspešna, če poskuša obdržati svoje
obljube različnim deležnikom, predvsem donatorjem. Le manjšina
managerjev (približno 15 ) se osredotoča na model minimizacije
učinkovitosti, ki je bolj osredotočen na finančno vrednotenje in po-
ročanje o rezultatih.
Po pregledu literature ugotavljamo, da se avtorji pri raziskovanju
uspešnosti nevladne organizacije osredotočajo na različne faze ne-
profitnega delovanja oz. ustvarjanja vrednosti. Res pa je, da se ve-
čina od njih pri merjenju uspešnosti osredotoča na več faz. Če že-
limo dobiti sliko uspešnosti, moramo tudi mi povzeti nekaj ključnih
dejavnikov, ki jih različni avtorji izpostavljajo pri definiranju uspe-
šnosti nevladne neprofitne organizacije. To ponazarja tudi slika 6.1.
Avtorji izpostavljajo predvsem:
• vložke (inpute) (Moxham 2009; Bagnoli in Megali 2011),
• organizacijske sposobnosti (Moore 2003; Sowa, Coleman Sel-
den in Sandfort 2004),
• rezultate (Poister 2003; Berman 2006; Bagnoli in Megali 2011),
• učinke v smislu doseganja sprememb v vedenju oz. okolju (Lamp-
kin et al. 2006; Moxham 2009; Penna 2011),
• učinke v smislu zadovoljstva uporabnikov/strank (Kaplan 2001;
Poister 2003; Median-Borja in Triantis 2007),
• doseženo družbeno korist (Hills in Sullivan 2006; Lampkin et
al. 2006),
• povezovalno/institucionalno legitimnost (Herman in Renz 2008;
Talbot 2008; Bagnoli in Megali 2011).
Na podlagi pregleda literature ugotavljamo, da je pogled na uspeš-
nost nevladne organizacije z vidika odgovornosti, to je skozi odziv-
nost na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja management
v nevladnih organizacijah, premalo raziskan. Posebej nas seveda za-
nima, kako uspešnost vpliva na dolgoročen razvoj nevladne organi-
zacije in kakšna je vloga managerja pri tem. Na to se bomo osredo-
točali v empiričnem delu monografije.
Pregled različnih avtorjev, ki so raziskovali organizacijsko uspeš-
nost, nam potrjuje ugotovitve Camerona in Whettena (2013, 262–
71
binskih učinkov, ne samo na maksimalne rezultate. Prav tako me-
nijo, da je njihova organizacija uspešna, če poskuša obdržati svoje
obljube različnim deležnikom, predvsem donatorjem. Le manjšina
managerjev (približno 15 ) se osredotoča na model minimizacije
učinkovitosti, ki je bolj osredotočen na finančno vrednotenje in po-
ročanje o rezultatih.
Po pregledu literature ugotavljamo, da se avtorji pri raziskovanju
uspešnosti nevladne organizacije osredotočajo na različne faze ne-
profitnega delovanja oz. ustvarjanja vrednosti. Res pa je, da se ve-
čina od njih pri merjenju uspešnosti osredotoča na več faz. Če že-
limo dobiti sliko uspešnosti, moramo tudi mi povzeti nekaj ključnih
dejavnikov, ki jih različni avtorji izpostavljajo pri definiranju uspe-
šnosti nevladne neprofitne organizacije. To ponazarja tudi slika 6.1.
Avtorji izpostavljajo predvsem:
• vložke (inpute) (Moxham 2009; Bagnoli in Megali 2011),
• organizacijske sposobnosti (Moore 2003; Sowa, Coleman Sel-
den in Sandfort 2004),
• rezultate (Poister 2003; Berman 2006; Bagnoli in Megali 2011),
• učinke v smislu doseganja sprememb v vedenju oz. okolju (Lamp-
kin et al. 2006; Moxham 2009; Penna 2011),
• učinke v smislu zadovoljstva uporabnikov/strank (Kaplan 2001;
Poister 2003; Median-Borja in Triantis 2007),
• doseženo družbeno korist (Hills in Sullivan 2006; Lampkin et
al. 2006),
• povezovalno/institucionalno legitimnost (Herman in Renz 2008;
Talbot 2008; Bagnoli in Megali 2011).
Na podlagi pregleda literature ugotavljamo, da je pogled na uspeš-
nost nevladne organizacije z vidika odgovornosti, to je skozi odziv-
nost na različna pričakovanja deležnikov, ki jo izvaja management
v nevladnih organizacijah, premalo raziskan. Posebej nas seveda za-
nima, kako uspešnost vpliva na dolgoročen razvoj nevladne organi-
zacije in kakšna je vloga managerja pri tem. Na to se bomo osredo-
točali v empiričnem delu monografije.
Pregled različnih avtorjev, ki so raziskovali organizacijsko uspeš-
nost, nam potrjuje ugotovitve Camerona in Whettena (2013, 262–
71
