Page 66 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 66
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije Čeprav je Luther z reformacijo v številnih rečeh prelomil s tradicijo Rimske cerkve, pa si je bil kot izobražen
humanist in teolog povsem na jasnem, da Biblija, četudi Božja beseda, ni avtoreferencialno besedilo,
da se ne razlaga sama in da je treba za dostop do nje – zlasti duhovnom in učiteljem – znanja jezikov
in interpretacijske spretnosti. Zato je v spisu Mestnim svetnikom vsem mest Nemške dežele, da morajo
ustanavljati in vzdrževati krščanske šole dotlej obstoječo vednost o jeziku in razlaganju besedil vključil v novi
verski ideal – protestantsko cerkev. Tako je postal intelektualni in kulturni dedič Avrelija Avguština, ki je
z delom De doctrina christiana, na katerega se je Luther neposredno skliceval, antične svobodne umetnosti
vpregel v voz tedaj nove, šele uveljavljajoče se krščanske kulture. Luther je zapisal: »[K]rščanskemu učitelju, ki
hoče razlagati Sveto pismo, [sta] mimo latinščine potrebni še grščina in hebrejščina. [...] V kristjanstvu pa je seveda
treba imeti take preroke, ki se s Svetim pismom ukvarjajo in ga razlagajo ter so sposobni tudi za polemiko, za to pa
ne zadošča sveto življenje in pravo poučevanje. Zato so oni jeziki brezpogojno in skozinskoz potrebni ...« Podobno
stališče do svobodnih umetnosti in jezikovnega znanja so imeli tudi slovenski protestanti.
Martin Luther, An die Radherrn aller stedte deutsches lands: das sie Christliche schulen auffrichten und hallten
sollen, 1524 (NUK, sg. GS 703782).
humanist in teolog povsem na jasnem, da Biblija, četudi Božja beseda, ni avtoreferencialno besedilo,
da se ne razlaga sama in da je treba za dostop do nje – zlasti duhovnom in učiteljem – znanja jezikov
in interpretacijske spretnosti. Zato je v spisu Mestnim svetnikom vsem mest Nemške dežele, da morajo
ustanavljati in vzdrževati krščanske šole dotlej obstoječo vednost o jeziku in razlaganju besedil vključil v novi
verski ideal – protestantsko cerkev. Tako je postal intelektualni in kulturni dedič Avrelija Avguština, ki je
z delom De doctrina christiana, na katerega se je Luther neposredno skliceval, antične svobodne umetnosti
vpregel v voz tedaj nove, šele uveljavljajoče se krščanske kulture. Luther je zapisal: »[K]rščanskemu učitelju, ki
hoče razlagati Sveto pismo, [sta] mimo latinščine potrebni še grščina in hebrejščina. [...] V kristjanstvu pa je seveda
treba imeti take preroke, ki se s Svetim pismom ukvarjajo in ga razlagajo ter so sposobni tudi za polemiko, za to pa
ne zadošča sveto življenje in pravo poučevanje. Zato so oni jeziki brezpogojno in skozinskoz potrebni ...« Podobno
stališče do svobodnih umetnosti in jezikovnega znanja so imeli tudi slovenski protestanti.
Martin Luther, An die Radherrn aller stedte deutsches lands: das sie Christliche schulen auffrichten und hallten
sollen, 1524 (NUK, sg. GS 703782).
