Page 67 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 67
objem stare zveličavne vere, […] se iz njih naučile slovenskega jezika pa tu 65
di druge naučile brati.
Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge, ki so jo v slovenskih de protestantska skrb za človeka
želah imele žene, se jim Trubar v posvetilu skuša oddolžiti tudi za podpo
ro ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker so nudile pomoč
in zatočišče njegovi slovenski cerkvi. Ženske slovenskega in nemškega rodu,
plemkinje in preproste, so v Trubarjevem okolju igrale pomembno vlogo in
za to se jim v posvetilu zahvaljuje.
Sklep
Za Trubarja je vera prvi in poslednji vzgib, ki ga je vodil v vsem njego
vem ustvarjalnem življenju. Iz njega je črpal in v moči vere je storil vse, kar ga
danes uvršča med velike može slovenstva, zato je treba poudariti Trubarje
vo prvenstveno vlogo, vlogo krščanskega duhovnika, ki svojim ljudem prina
ša Kristusa. Tako je tudi pri Trubarjevem človeku na prvo mesto treba posta
viti vprašanje vere, ki mu v njegovi bivanjskosti omogoča dojemati temeljne
resnice o njegovem izvoru ter mu omogoča upanje v poslednjo skrivnost, ki
je novo življenje v Kristusu. Trubarju je teologija služila za praktične cilje in
jim je zato podrejena.
S pozornim opazovanjem in preučevanjem svojega okolja je Trubar opi
sal slovenskega človeka v njegovih temeljnih antropoloških danostih. Pre
poznal je problem jezika kot sredstva človekovega kulturnega dozorevanja;
njegovo potrebo po verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje
v verski vzgoji in obredju, četudi za ceno preganjanja. Opozarjal je na zaosta
lost slovenskega človeka v primerjavi z drugimi evropskimi narodi, ki je brez
Božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen zatiranju, in rešitev je videl v
verskem ter kulturnem dvigu tega svojega človeka. V posvetilih je tujcem in
domačim naslovljencem poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne rav
ni – s knjigo in prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot
duhovnika temeljno poslanstvo.
di druge naučile brati.
Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge, ki so jo v slovenskih de protestantska skrb za človeka
želah imele žene, se jim Trubar v posvetilu skuša oddolžiti tudi za podpo
ro ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker so nudile pomoč
in zatočišče njegovi slovenski cerkvi. Ženske slovenskega in nemškega rodu,
plemkinje in preproste, so v Trubarjevem okolju igrale pomembno vlogo in
za to se jim v posvetilu zahvaljuje.
Sklep
Za Trubarja je vera prvi in poslednji vzgib, ki ga je vodil v vsem njego
vem ustvarjalnem življenju. Iz njega je črpal in v moči vere je storil vse, kar ga
danes uvršča med velike može slovenstva, zato je treba poudariti Trubarje
vo prvenstveno vlogo, vlogo krščanskega duhovnika, ki svojim ljudem prina
ša Kristusa. Tako je tudi pri Trubarjevem človeku na prvo mesto treba posta
viti vprašanje vere, ki mu v njegovi bivanjskosti omogoča dojemati temeljne
resnice o njegovem izvoru ter mu omogoča upanje v poslednjo skrivnost, ki
je novo življenje v Kristusu. Trubarju je teologija služila za praktične cilje in
jim je zato podrejena.
S pozornim opazovanjem in preučevanjem svojega okolja je Trubar opi
sal slovenskega človeka v njegovih temeljnih antropoloških danostih. Pre
poznal je problem jezika kot sredstva človekovega kulturnega dozorevanja;
njegovo potrebo po verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje
v verski vzgoji in obredju, četudi za ceno preganjanja. Opozarjal je na zaosta
lost slovenskega človeka v primerjavi z drugimi evropskimi narodi, ki je brez
Božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen zatiranju, in rešitev je videl v
verskem ter kulturnem dvigu tega svojega človeka. V posvetilih je tujcem in
domačim naslovljencem poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne rav
ni – s knjigo in prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot
duhovnika temeljno poslanstvo.
