Page 69 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 69
venska reformacija in mi 67
Igor Grdina
Ljudje, ki žive v deželah s programirano razredčeno – bodisi
ideološko presejano bodisi enostransko sistematizirano – zgo
dovinsko kulturo, so tu in tam presenečeni, ko se jim zara
di hipn e raztresenosti gospodarjev spomina posveti, da je bi
lo marsikaj, kar se jim predstavlja kot dosežek junakov njihove
dobe, že zdavnaj mišljeno. Prostori, v katerih zapomnjena pre
teklost ni celovita in neomejena, so obsojeni na večno vračanje in odkrivan
je istega. Zgodovina se sicer upira polaščevalcem in ponarejevalcem z nemož
nostjo spreminjanja za nazaj – tako, da jo je v vsej polnosti mogoče razkri
ti tudi kdaj pozneje –, toda neobremenjujoča je le takrat, ko je zaradi svoje
brezbrežnosti neizčrpna zakladnica tako zglednih kakor svarilnih izkušenj.
Kadar je način dojemanja sveta, ni odveč. Postane lahko celo moč, četudi ni
sila. Tedaj je življenje – in hkrati pričevanje o njem. Pa tudi o tem, kako raz
noliki in neponovljivi so pravzaprav ljudje, ki v svojem času in prostoru velja
jo za najobičajnejše brezposebneže.
Slovenska reformacija ni ravno blagoslovljeni prostor zgodovine. Pa bi
lahko bila, saj je vsemu navkljub zapustila mnogo sledov. Tako v mislih in
besedah kot v dejanjih. Zgodovina namreč ni preteklost sama na sebi, tem
več je le tista nekdanjost, ki je zapustila pričevanja, iz katerih je mogoče raz
brati, kako je nekoč bilo med ljudmi in stvarmi. V primeru slovenske refor
macije je bilo najprej narejeno vse, da bi bila pozabljena, pozneje pa marsikaj
tudi za to, da ne bi bila prav razumljena. Še v naš čas odmeva velika pravda o
njej: med nami so se pred kratkim našli ponarejevalci zgodovine, ki so trdili,
da se Primož Trubar nikoli ni označil za Slovenca – čeprav je v slovniški prvi
osebi večkrat jasno zapisal, kako ljudje tega imena pravimo tej ali oni stvari ...
A marnje duhov, ki vse zanikajo, ne morejo zaslepiti vse globlje sega
jočega pogleda in kritične refleksije o veliki dobi davnih dedov. Tako ni bi
Igor Grdina
Ljudje, ki žive v deželah s programirano razredčeno – bodisi
ideološko presejano bodisi enostransko sistematizirano – zgo
dovinsko kulturo, so tu in tam presenečeni, ko se jim zara
di hipn e raztresenosti gospodarjev spomina posveti, da je bi
lo marsikaj, kar se jim predstavlja kot dosežek junakov njihove
dobe, že zdavnaj mišljeno. Prostori, v katerih zapomnjena pre
teklost ni celovita in neomejena, so obsojeni na večno vračanje in odkrivan
je istega. Zgodovina se sicer upira polaščevalcem in ponarejevalcem z nemož
nostjo spreminjanja za nazaj – tako, da jo je v vsej polnosti mogoče razkri
ti tudi kdaj pozneje –, toda neobremenjujoča je le takrat, ko je zaradi svoje
brezbrežnosti neizčrpna zakladnica tako zglednih kakor svarilnih izkušenj.
Kadar je način dojemanja sveta, ni odveč. Postane lahko celo moč, četudi ni
sila. Tedaj je življenje – in hkrati pričevanje o njem. Pa tudi o tem, kako raz
noliki in neponovljivi so pravzaprav ljudje, ki v svojem času in prostoru velja
jo za najobičajnejše brezposebneže.
Slovenska reformacija ni ravno blagoslovljeni prostor zgodovine. Pa bi
lahko bila, saj je vsemu navkljub zapustila mnogo sledov. Tako v mislih in
besedah kot v dejanjih. Zgodovina namreč ni preteklost sama na sebi, tem
več je le tista nekdanjost, ki je zapustila pričevanja, iz katerih je mogoče raz
brati, kako je nekoč bilo med ljudmi in stvarmi. V primeru slovenske refor
macije je bilo najprej narejeno vse, da bi bila pozabljena, pozneje pa marsikaj
tudi za to, da ne bi bila prav razumljena. Še v naš čas odmeva velika pravda o
njej: med nami so se pred kratkim našli ponarejevalci zgodovine, ki so trdili,
da se Primož Trubar nikoli ni označil za Slovenca – čeprav je v slovniški prvi
osebi večkrat jasno zapisal, kako ljudje tega imena pravimo tej ali oni stvari ...
A marnje duhov, ki vse zanikajo, ne morejo zaslepiti vse globlje sega
jočega pogleda in kritične refleksije o veliki dobi davnih dedov. Tako ni bi
