Page 70 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 70
lo mogoče zatreti neizpodbitne resnice, da je Trubar leta 1555 pisal o »sloven
ski deželi« tako v svoji materinščini kakor v nemščini. Zwinglijevemu na
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije sledniku Heinrichu Bullingerju je tudi razložil, da ta pojem, ki ga je večina
zemljevidov še dolgo zakrivala, pomeni prostor, v katerem je pred prvim be
gom na Nemško pridigal kar 17 let. Njegovo razumevanje enotnosti ozemlja
med Trstom in Spodnjo Štajersko je v mimohodu dob prevladalo. Med Ka
rantanijo in vencem njej podrejenih mark v zgodnjem srednjem veku, kate
rih pomen za našo zgodovino je začel poudarjati Simon Rutar, ter številnimi
na etnično pripadnost prebivalstva navezanimi krajevnimi imeni iz poznej
ših stoletij na eni in Linhartovo Zgodovino Kranjske in ostalih dežel Južnih
Slovanov Avstrije, Kopitarjevo slovnico in Kozlerjevim Zemljovidom sloven
ske dežele in pokrajin na drugi strani je bil Trubar najnedvoumnejši pričeva
lec o povezanosti politično marsikdaj skoraj brezupno raztrganega prostora
med najsevernejšimi jadranskimi obalami, najvzhodnejšimi alpskimi vršaci
ter furlansko in panonsko nižavo.
Prav tako se je pokazalo, da je poglobljene pozornosti vredna tudi antro
pološka vizija prvega iz vrste avtorjev, brez katerih bi si bilo našo književnost
nemogoče misliti. Trubar enako prodorno in vztrajno kakor v naših dneh
Boris Pahor govori o »slovenskem človeku«. Zvestoba domu in rodu je har
monizirana s pripadnostjo tistim živim bitjem, ki jih kot bistvena značilnost
in lastnost zaznamuje »zastopnost« oziroma dojemljivost. Trubarjeva s teo
logijo povezana antropološka misel ni enostranska: univerzalistična sploš
nost in konkretna posamičnost sta v njej v ravnovesju.
Značilno se tudi zdi, da je naš osrednji reformator ljudi okoli sebe ne
glede na mnoge bridke izkušnje pretežno štel za dobrosrčne. Zlo je imel za
rezultat poseganja peklenske pošasti v življenja ljudi. Zapisal je, da ga je – ka
kor Luthra – »hudič dostikrat močno pestil«, vendar je takoj pristavil, da ga
je Vsemogočni večkrat »čudežno potegnil iz njegovega žrela«. Prebivalce svo
jega stoletja in prihodnje rojene je opominjal, da v prizadevanju za dobro ni
nič malenkostnega, kajti »gdi [hudič] to glavo mora noter perpraviti, tukaj on
ž nega celim životom noter uleze[.]« Trubar si prav tako ni zatiskal oči pred
slabostmi svojih sovercev in je – gotovo nelahkega srca – zapisal:
In summa, ti lutrski glih taku koker ti papežniki, ta vekši del od nih, v tih
velikih smrtnih grehih […], od samiga Kristusa prerokovanih, do vušes sto
je.
Samo zaradi pripadnosti reformacijski konfesionalni skupnosti ni nikomur
gledal skozi prste, kajti
ta muč svetiga Evangelija inu naše izveličane ne stoji v lepih, ofertnih be
sedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim ker
šanskim lebnu.
ski deželi« tako v svoji materinščini kakor v nemščini. Zwinglijevemu na
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije sledniku Heinrichu Bullingerju je tudi razložil, da ta pojem, ki ga je večina
zemljevidov še dolgo zakrivala, pomeni prostor, v katerem je pred prvim be
gom na Nemško pridigal kar 17 let. Njegovo razumevanje enotnosti ozemlja
med Trstom in Spodnjo Štajersko je v mimohodu dob prevladalo. Med Ka
rantanijo in vencem njej podrejenih mark v zgodnjem srednjem veku, kate
rih pomen za našo zgodovino je začel poudarjati Simon Rutar, ter številnimi
na etnično pripadnost prebivalstva navezanimi krajevnimi imeni iz poznej
ših stoletij na eni in Linhartovo Zgodovino Kranjske in ostalih dežel Južnih
Slovanov Avstrije, Kopitarjevo slovnico in Kozlerjevim Zemljovidom sloven
ske dežele in pokrajin na drugi strani je bil Trubar najnedvoumnejši pričeva
lec o povezanosti politično marsikdaj skoraj brezupno raztrganega prostora
med najsevernejšimi jadranskimi obalami, najvzhodnejšimi alpskimi vršaci
ter furlansko in panonsko nižavo.
Prav tako se je pokazalo, da je poglobljene pozornosti vredna tudi antro
pološka vizija prvega iz vrste avtorjev, brez katerih bi si bilo našo književnost
nemogoče misliti. Trubar enako prodorno in vztrajno kakor v naših dneh
Boris Pahor govori o »slovenskem človeku«. Zvestoba domu in rodu je har
monizirana s pripadnostjo tistim živim bitjem, ki jih kot bistvena značilnost
in lastnost zaznamuje »zastopnost« oziroma dojemljivost. Trubarjeva s teo
logijo povezana antropološka misel ni enostranska: univerzalistična sploš
nost in konkretna posamičnost sta v njej v ravnovesju.
Značilno se tudi zdi, da je naš osrednji reformator ljudi okoli sebe ne
glede na mnoge bridke izkušnje pretežno štel za dobrosrčne. Zlo je imel za
rezultat poseganja peklenske pošasti v življenja ljudi. Zapisal je, da ga je – ka
kor Luthra – »hudič dostikrat močno pestil«, vendar je takoj pristavil, da ga
je Vsemogočni večkrat »čudežno potegnil iz njegovega žrela«. Prebivalce svo
jega stoletja in prihodnje rojene je opominjal, da v prizadevanju za dobro ni
nič malenkostnega, kajti »gdi [hudič] to glavo mora noter perpraviti, tukaj on
ž nega celim životom noter uleze[.]« Trubar si prav tako ni zatiskal oči pred
slabostmi svojih sovercev in je – gotovo nelahkega srca – zapisal:
In summa, ti lutrski glih taku koker ti papežniki, ta vekši del od nih, v tih
velikih smrtnih grehih […], od samiga Kristusa prerokovanih, do vušes sto
je.
Samo zaradi pripadnosti reformacijski konfesionalni skupnosti ni nikomur
gledal skozi prste, kajti
ta muč svetiga Evangelija inu naše izveličane ne stoji v lepih, ofertnih be
sedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim ker
šanskim lebnu.
