Page 71 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 71
Trubarjev svet je zaznamovan s svojsko človeško težnjo po pravici. Ta je 69
pravzaprav osrednje gibalo slehernikove neravnodušnosti. Zaradi Božje zav
zetosti se pravica v človeškem svetu – vsem demonskim sleparijam in pona slovenska reformacija in mi
redkom navkljub – nenehno udejanja. Zavest o tem je reformatorja vodila k
izreku monumentalne sekvence, ki odmeva skozi čas:
In summa, vsi tirani, mamaluki, kir te prave krščenike so sovražili, prega
nali, martrali inu morili od začetka tiga sveta, so hud konec vzeli.
Dandanes je primerno poudarjena tudi osrednja Trubarjeva teološka
misel, ki se je iz želje po enotnosti kristjanov trudila zasuti najglobljo raz
poko med luteranci in cvinglijanci. Spor, ki je na dveh bregovih pustil očeta
nemške in švicarske reformacije, se je v imaginariju njunih sodobnikov kma
lu preobrazil v nepresegljivega. Pa vendar je Trubar našel možnost, da bi lah
ko bil dan v oklepaj brez občutka poraza ali prevlade pri komer koli. V pismu
Heinrichu Bullingerju je slovenski reformator sredi marca 1557 zapisal:
Ko sem prvič pred 4 leti […] prišel [v Kempten] in kmalu od nekaterih iz
vedel, kako so prejšnji pridigarji skoraj vsi kar naprej bili drug proti druge
mu zaradi zakramenta, in ko je prišel čas, da smo morali objahati večerjo,
sem imel zapovrstjo 3 pridige o zakramentih; in ko sem prišel do tega, da
sem moral govoriti o substanci zakramenta […], sem vzkliknil zoper hudi
ča, ki je napravil v krščanski cerkvi tak razdor in needinost[.] […] In med
drugim sem dejal: Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take vi
soke disputacije o resnični, telesni, bistveni in duhovni navzočnosti Kristu
sovega telesa, ko pa oboji, cvinglijski in lutrski, priznavajo, da niso le zna
menja, temveč da se pri večerji kristjanom resnično deli Kristusovo telo in
njegova kri. Pri tem naj ostane in tudi mi hočemo to tako pustiti, in pri
stavil sem Avguštinov izrek, da za zakramente ne gre uporabljati besedne
ga dokazovanja, marveč vero. Kristus da je v svoji večerji, kjer jo pravilno
obhajajo, posvetil kri v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam ho
čemo preprosto verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač skrivnost. V tem
smislu sem, kjer sem pridigal, 27 let govoril in, hvala Bogu, noben cvingli
janec ne luteranec z mojimi pridigami o zakramentih niti z drugimi nau
ki, kolikor sem razumel, ni bil nezadovoljen ali se z mano sprl.
Dojemanje skrivnosti kot trajne neznanosti (kaj je mogoče nesporne
ga reči o njej kot to, da je, za kar je poimenovana?) ter vere kot popolne in ne
nadomestljive resnice (sleherno reduciranje na umovanje ali čustvovanje jo
prevede v nekaj, kar je globoko pod njo) je bilo temelj Trubarjevega krščan
stva. To ni hotelo ničesar prikrivati ter se je trudilo svet in ljudi zaznamovati
s čvrsto mislijo, nedvoumno besedo in neizbrisnim dejanjem.
K veliki zavzetosti slehernega reformacijskega prizadevanja je mno
go prispevalo prepričanje mnogih prebivalcev 16. stoletja, da živijo na koncu
pravzaprav osrednje gibalo slehernikove neravnodušnosti. Zaradi Božje zav
zetosti se pravica v človeškem svetu – vsem demonskim sleparijam in pona slovenska reformacija in mi
redkom navkljub – nenehno udejanja. Zavest o tem je reformatorja vodila k
izreku monumentalne sekvence, ki odmeva skozi čas:
In summa, vsi tirani, mamaluki, kir te prave krščenike so sovražili, prega
nali, martrali inu morili od začetka tiga sveta, so hud konec vzeli.
Dandanes je primerno poudarjena tudi osrednja Trubarjeva teološka
misel, ki se je iz želje po enotnosti kristjanov trudila zasuti najglobljo raz
poko med luteranci in cvinglijanci. Spor, ki je na dveh bregovih pustil očeta
nemške in švicarske reformacije, se je v imaginariju njunih sodobnikov kma
lu preobrazil v nepresegljivega. Pa vendar je Trubar našel možnost, da bi lah
ko bil dan v oklepaj brez občutka poraza ali prevlade pri komer koli. V pismu
Heinrichu Bullingerju je slovenski reformator sredi marca 1557 zapisal:
Ko sem prvič pred 4 leti […] prišel [v Kempten] in kmalu od nekaterih iz
vedel, kako so prejšnji pridigarji skoraj vsi kar naprej bili drug proti druge
mu zaradi zakramenta, in ko je prišel čas, da smo morali objahati večerjo,
sem imel zapovrstjo 3 pridige o zakramentih; in ko sem prišel do tega, da
sem moral govoriti o substanci zakramenta […], sem vzkliknil zoper hudi
ča, ki je napravil v krščanski cerkvi tak razdor in needinost[.] […] In med
drugim sem dejal: Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take vi
soke disputacije o resnični, telesni, bistveni in duhovni navzočnosti Kristu
sovega telesa, ko pa oboji, cvinglijski in lutrski, priznavajo, da niso le zna
menja, temveč da se pri večerji kristjanom resnično deli Kristusovo telo in
njegova kri. Pri tem naj ostane in tudi mi hočemo to tako pustiti, in pri
stavil sem Avguštinov izrek, da za zakramente ne gre uporabljati besedne
ga dokazovanja, marveč vero. Kristus da je v svoji večerji, kjer jo pravilno
obhajajo, posvetil kri v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam ho
čemo preprosto verjeti in o tem nič več disputirati. Je pač skrivnost. V tem
smislu sem, kjer sem pridigal, 27 let govoril in, hvala Bogu, noben cvingli
janec ne luteranec z mojimi pridigami o zakramentih niti z drugimi nau
ki, kolikor sem razumel, ni bil nezadovoljen ali se z mano sprl.
Dojemanje skrivnosti kot trajne neznanosti (kaj je mogoče nesporne
ga reči o njej kot to, da je, za kar je poimenovana?) ter vere kot popolne in ne
nadomestljive resnice (sleherno reduciranje na umovanje ali čustvovanje jo
prevede v nekaj, kar je globoko pod njo) je bilo temelj Trubarjevega krščan
stva. To ni hotelo ničesar prikrivati ter se je trudilo svet in ljudi zaznamovati
s čvrsto mislijo, nedvoumno besedo in neizbrisnim dejanjem.
K veliki zavzetosti slehernega reformacijskega prizadevanja je mno
go prispevalo prepričanje mnogih prebivalcev 16. stoletja, da živijo na koncu