Page 72 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 72
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije Državnopolitične razmere in razmerja, v katera se je v tretjem desetletju 16. stoletja umestila
protestantska cerkev, od 1550 pa tudi »cerkev slovenskega jezika« so posledice prelomnega državnega
zbora v Augsburgu (1530). Tam je bilo reformiranim deželam in mestom dovoljeno pred cesarjem Reicha
Karlom V. prebrati Augsburško veroizpoved (Confessio Augustana, zgoraj), ki je temeljna simbolična knjiga
Evangeličanske cerkve vse do danes. To je bil prvi korak k pripoznanju druge veroizpovedi v Reichu
– protestantske. Nadaljnji razvoj je vodil preko artikulacij in spopadov v okviru šmalkadske zveze in
augsburškega interima (1548) do passauske verske pomiritve leta 1552, ki je zgolj sankcionirala status quo.
Pri tem sta se tako katoliška kot reformirana stan zavedali, da trajen mir ne bo mogoč ali brez popolnega
uničenja nasprotnika – kar sta obe strani itak poskušali v šmalkaldski vojni 1546–1547 – ali brez vzajemnega
priznanja pravic obeh strani, zlasti protestantske, da se na ozemljih, kjer deželni suvereni priznavajo to ali
ono veroizpoved, verske in z njimi povezane reči urejajo po njihovem lastnem verskem prepričanju. Tako
je prišlo 25. septembra 1555 v Augsburgu do podpisa znamenite verske pomiritve.
Augsburška veroizpoved je tudi temelj za prvo zgodovinsko veroizpoved protestantske cerkve na
Slovenskem – Trubarjeve Articule (1562). Slovenski reformator je vanje združil in hkrati priredil več
besedil, o postopanju s tekstnimi viri pa je zapisal: »Inu kadar so ty eni articuli, navuki inu bessede v le-
tih buqvicah v ti bukovsčini nembsčini kratku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty preprosti inu kir
ne so v tim S. pismu vučeni, težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu sem te iste articule inu bessede z drugimi
inu z obilnešimi bessedami, exempli inu perglihami iztomačil, izgovuril inu izlužil ...« Ta navedek ne govori
o ničemer drugem kot o dejstvu, da je želel Trubar tudi temeljni doktrinarni kamen protestantske
reformacije – Confessio Augustana (ki v posameznih edicijah nosi tudi dostavek invariata) – prilagoditi
praktičnim potrebam in recepcijski zmožnosti slovenskega bralca, ki zagotovo ni bil vajen (latinskega in
nemškega) teološkega jezika, njegovega sloga in terminologije, v kolikor ni bil univerzitetno izšolan bralec.
Zato je bil Trubar kot reformator druge generacije po Luthru – torej v času, ko se je po Melanchthonovi
artikulaciji protestantske doktrine čedalje večja skrb posvečala jasnosti, izčiščenosti, predvsem pa
stalnosti zapisov verskih resnic v simboličnih knjigah –, precej svoboden v postopanju s ključnim tekstom
protestantske reformacije. Le-tega je jezikovno transformiral na različne načine: izvirno besedilo je širil z
opisom, namesto da bi vztrajal pri enobesednem ali frazemskem terminološkem poimenovanju; teološke
artikulacije je preubesedoval ter pojasnjeval s primero in z zgledom namesto z definicijo.
Med pasažami, kjer prihaja Trubarjeva tekstno pragmatična usmerjenost k bralcu (izvirnik – prevodna
besedilna transformacija/adaptacija/ponašitev – recepcija pri širšem krogu bralcev) še posebej do izraza,
pa izstopa zlasti artikel Od klošterskih oblub inu zalub, ki v izvirni latinski Confessio Augustana nosi naslov
De votis monachorum. Tam je že izhodiščno opaziti veliko obsegovno in strukturno razliko med izvirnim
latinskim/nemškim besedilom ter slovensko prevodno uresničitvijo, Trubar pa želi kot že na drugih
mestih v Articulih še enkrat jasno raztolmačiti slovenskemu bralcu, da se ljubi Bog z milostnim očesom na
protestantska cerkev, od 1550 pa tudi »cerkev slovenskega jezika« so posledice prelomnega državnega
zbora v Augsburgu (1530). Tam je bilo reformiranim deželam in mestom dovoljeno pred cesarjem Reicha
Karlom V. prebrati Augsburško veroizpoved (Confessio Augustana, zgoraj), ki je temeljna simbolična knjiga
Evangeličanske cerkve vse do danes. To je bil prvi korak k pripoznanju druge veroizpovedi v Reichu
– protestantske. Nadaljnji razvoj je vodil preko artikulacij in spopadov v okviru šmalkadske zveze in
augsburškega interima (1548) do passauske verske pomiritve leta 1552, ki je zgolj sankcionirala status quo.
Pri tem sta se tako katoliška kot reformirana stan zavedali, da trajen mir ne bo mogoč ali brez popolnega
uničenja nasprotnika – kar sta obe strani itak poskušali v šmalkaldski vojni 1546–1547 – ali brez vzajemnega
priznanja pravic obeh strani, zlasti protestantske, da se na ozemljih, kjer deželni suvereni priznavajo to ali
ono veroizpoved, verske in z njimi povezane reči urejajo po njihovem lastnem verskem prepričanju. Tako
je prišlo 25. septembra 1555 v Augsburgu do podpisa znamenite verske pomiritve.
Augsburška veroizpoved je tudi temelj za prvo zgodovinsko veroizpoved protestantske cerkve na
Slovenskem – Trubarjeve Articule (1562). Slovenski reformator je vanje združil in hkrati priredil več
besedil, o postopanju s tekstnimi viri pa je zapisal: »Inu kadar so ty eni articuli, navuki inu bessede v le-
tih buqvicah v ti bukovsčini nembsčini kratku inu časi temnu izrečeni inu postavleni, de ty preprosti inu kir
ne so v tim S. pismu vučeni, težku oli cilu ništer ne zastopio. Obtu sem te iste articule inu bessede z drugimi
inu z obilnešimi bessedami, exempli inu perglihami iztomačil, izgovuril inu izlužil ...« Ta navedek ne govori
o ničemer drugem kot o dejstvu, da je želel Trubar tudi temeljni doktrinarni kamen protestantske
reformacije – Confessio Augustana (ki v posameznih edicijah nosi tudi dostavek invariata) – prilagoditi
praktičnim potrebam in recepcijski zmožnosti slovenskega bralca, ki zagotovo ni bil vajen (latinskega in
nemškega) teološkega jezika, njegovega sloga in terminologije, v kolikor ni bil univerzitetno izšolan bralec.
Zato je bil Trubar kot reformator druge generacije po Luthru – torej v času, ko se je po Melanchthonovi
artikulaciji protestantske doktrine čedalje večja skrb posvečala jasnosti, izčiščenosti, predvsem pa
stalnosti zapisov verskih resnic v simboličnih knjigah –, precej svoboden v postopanju s ključnim tekstom
protestantske reformacije. Le-tega je jezikovno transformiral na različne načine: izvirno besedilo je širil z
opisom, namesto da bi vztrajal pri enobesednem ali frazemskem terminološkem poimenovanju; teološke
artikulacije je preubesedoval ter pojasnjeval s primero in z zgledom namesto z definicijo.
Med pasažami, kjer prihaja Trubarjeva tekstno pragmatična usmerjenost k bralcu (izvirnik – prevodna
besedilna transformacija/adaptacija/ponašitev – recepcija pri širšem krogu bralcev) še posebej do izraza,
pa izstopa zlasti artikel Od klošterskih oblub inu zalub, ki v izvirni latinski Confessio Augustana nosi naslov
De votis monachorum. Tam je že izhodiščno opaziti veliko obsegovno in strukturno razliko med izvirnim
latinskim/nemškim besedilom ter slovensko prevodno uresničitvijo, Trubar pa želi kot že na drugih
mestih v Articulih še enkrat jasno raztolmačiti slovenskemu bralcu, da se ljubi Bog z milostnim očesom na
