Page 74 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 74
šeste – tj. poslednje – dobe sveta. Jurij Dalmatin je v Posvetilu k svojemu pre
vodu Biblije značilno poudaril, da je Bog »v teh poslednjih časih, ko je bila te
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije ma antikristovstva najgostejša,« naklonil tako milost kot usmiljenje števil
nim narodom, ki so jih Grki in Latinci v svoji ošabnosti zaničljivo imenova
li za barbarske, ter se jim je razodel skozi razumljivo besedo. Slovenci so med
njimi – po zaslugi Primoža Trubarja in drugih pridigarjev – vsekakor bili.
Tako so v obzorjih protestantskega imaginarija 16. stoletja v zadnjem trenut
ku le dobili možnost za zveličanje. Ob sodbi na koncu časov bodo zato lahko
stali na Božji desnici, ki po svetopisemskem sporočilu pripada blagoslovlje
nim – medtem ko bi jim drugače moglo biti odkazano mesto med pogublje
nimi na levi strani (Mt 25,31–46). Trubarjevo življenjsko prizadevanje pač ni
veljalo le zveličanju lastne osebe, temveč tudi ljudi, med katerimi se je rodil
in niso ne govorili ne razumeli nobenega drugega jezika kot slovenskega.
Bohoričeva latinsko pisana slovenska slovnica s slikovitim naslovom
Proste zimske urice, ki je luč sveta zagledala leta 1584, je danes razumljena, ka
kor je bila v 16. stoletju: ni nebogljeno delo, ki ne pozna te ali one pozneje ak
tualne kategorije, temveč po preizkušenih humanističnih kriterijih izvede
ni dokaz, da knjižni jezik Primoža Trubarja in njegovih duhovnih sinov pre
more gramatikalno urejenost. To je pomenilo, da ni surov in barbarski, ka
kor so o njem – in o madžarščini – govorili pred nastopom reformacije.
Slovenci, katerih ime je Trubar vsaj enkrat zabeležil v dialektalni obliki (z re
gularnim dolenjskim refleksom za jat) – oznako je očitno prevzel iz ljudske
ga govora in si je ni izmislil sam –, so se tako s svojim najbolj nedvoumnim
znamenjem umestili v območje učene kulture. Vnovične izdaje oziroma pri
redbe Bohoričeve slovnice v 18. stoletju pričajo o vzpostavljeni kontinuiteti v
njenih okvirih.
Prav tako ne gre spregledovati, da je Andrej Savinec slovenščino leta 1595
že označil za »materni jezik«. To je poudarjalo njeno sposobnost ustvarjan
ja in vzdrževanja nadgeneracijske skupnosti. Vrh vsega je ta vestni izdaja
telj Trubarjeve zapuščine svoje rojake dojemal kot »folk«, se pravi v območ
ju termina, ki je pri večjezičnem polihistorju Hieronymu Megiserju razlo
žen tudi kot ustreznica za latinski izraz »natio«. Zato ni čudno, da je Ma
tija Trost leta 1588 v latinskih verzih očeta književnosti v našem jeziku štel
za v vsem primerljivega z Luthrom. Kar je slednji storil za Nemce, je Trubar
naredil za Slovence. Naša zgodovina ni vedno usodno zaostajala za tisto, ki
se je odvijala drugod. In zmerom tudi ni bila šteta za nepomembno – kakor
dokazujejo ugledni podporniki Trubarjevega književnega dela v 16. stoletju
(češki kralj Maksimilijan II., württemberška vojvoda Krištof in Ludvik, hes
senski deželni grof Filip, saški vojvode Avgust, Janez Friderik in Janez Vil
jem, brandenburški mejni grof in pruski vojvoda Albreht ter palatin(at)ski
grof Wolfgang). Za Dalmatinovo slovensko Biblijo so prispevali denar celo
koroški plemiči, ki so že leta 1338 za svojo materinščino razglašali nemščino.
Prav tako ni nepomembno, da je dolgotrajno prijateljsko politiko württem
vodu Biblije značilno poudaril, da je Bog »v teh poslednjih časih, ko je bila te
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije ma antikristovstva najgostejša,« naklonil tako milost kot usmiljenje števil
nim narodom, ki so jih Grki in Latinci v svoji ošabnosti zaničljivo imenova
li za barbarske, ter se jim je razodel skozi razumljivo besedo. Slovenci so med
njimi – po zaslugi Primoža Trubarja in drugih pridigarjev – vsekakor bili.
Tako so v obzorjih protestantskega imaginarija 16. stoletja v zadnjem trenut
ku le dobili možnost za zveličanje. Ob sodbi na koncu časov bodo zato lahko
stali na Božji desnici, ki po svetopisemskem sporočilu pripada blagoslovlje
nim – medtem ko bi jim drugače moglo biti odkazano mesto med pogublje
nimi na levi strani (Mt 25,31–46). Trubarjevo življenjsko prizadevanje pač ni
veljalo le zveličanju lastne osebe, temveč tudi ljudi, med katerimi se je rodil
in niso ne govorili ne razumeli nobenega drugega jezika kot slovenskega.
Bohoričeva latinsko pisana slovenska slovnica s slikovitim naslovom
Proste zimske urice, ki je luč sveta zagledala leta 1584, je danes razumljena, ka
kor je bila v 16. stoletju: ni nebogljeno delo, ki ne pozna te ali one pozneje ak
tualne kategorije, temveč po preizkušenih humanističnih kriterijih izvede
ni dokaz, da knjižni jezik Primoža Trubarja in njegovih duhovnih sinov pre
more gramatikalno urejenost. To je pomenilo, da ni surov in barbarski, ka
kor so o njem – in o madžarščini – govorili pred nastopom reformacije.
Slovenci, katerih ime je Trubar vsaj enkrat zabeležil v dialektalni obliki (z re
gularnim dolenjskim refleksom za jat) – oznako je očitno prevzel iz ljudske
ga govora in si je ni izmislil sam –, so se tako s svojim najbolj nedvoumnim
znamenjem umestili v območje učene kulture. Vnovične izdaje oziroma pri
redbe Bohoričeve slovnice v 18. stoletju pričajo o vzpostavljeni kontinuiteti v
njenih okvirih.
Prav tako ne gre spregledovati, da je Andrej Savinec slovenščino leta 1595
že označil za »materni jezik«. To je poudarjalo njeno sposobnost ustvarjan
ja in vzdrževanja nadgeneracijske skupnosti. Vrh vsega je ta vestni izdaja
telj Trubarjeve zapuščine svoje rojake dojemal kot »folk«, se pravi v območ
ju termina, ki je pri večjezičnem polihistorju Hieronymu Megiserju razlo
žen tudi kot ustreznica za latinski izraz »natio«. Zato ni čudno, da je Ma
tija Trost leta 1588 v latinskih verzih očeta književnosti v našem jeziku štel
za v vsem primerljivega z Luthrom. Kar je slednji storil za Nemce, je Trubar
naredil za Slovence. Naša zgodovina ni vedno usodno zaostajala za tisto, ki
se je odvijala drugod. In zmerom tudi ni bila šteta za nepomembno – kakor
dokazujejo ugledni podporniki Trubarjevega književnega dela v 16. stoletju
(češki kralj Maksimilijan II., württemberška vojvoda Krištof in Ludvik, hes
senski deželni grof Filip, saški vojvode Avgust, Janez Friderik in Janez Vil
jem, brandenburški mejni grof in pruski vojvoda Albreht ter palatin(at)ski
grof Wolfgang). Za Dalmatinovo slovensko Biblijo so prispevali denar celo
koroški plemiči, ki so že leta 1338 za svojo materinščino razglašali nemščino.
Prav tako ni nepomembno, da je dolgotrajno prijateljsko politiko württem
