Page 66 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 66
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
vo učinkovitost se bomo za nek projekt odločili, če so njegove koristi večje
od stroškov, pri čemer kot stroški štejejo tako zasebni stroški kot tudi druž-
beni, enako velja za koristi (Cooter in Ulen 2005, 47). V nadaljevanju bomo
zakonsko alokacijo pravic in koristi iz inovacij, ustvarjenih v delovnem raz-
merju, osvetlili z vidika obeh meril.
Kar se tiče spodbudnosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativno-
sti v delovnem razmerju, domnevamo, da je zakonodajalec s pravno uredi-
tvijo želel čim bolj spodbujati nastajanje inovacij oziroma vseh vrst ustvar-
jalnosti v delovnem razmerju, ki so kakor koli koristne. Pri izumih gre
predvsem za gospodarsko koristnost (uporabnost), pri avtorskih stvarit-
vah pa tudi za drugačno, splošno koristnost (z vidika kulture, umetnosti,
znanosti ipd.). Namen analize, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, je oce-
na posledic pravne ureditve v delovnem razmerju in primerjanje teh pos-
66 ledic z domnevnim ciljem, ki ga poskuša zakonodajalec doseči, to je spod-
bujati ustvarjalnosti in inovativnost. V nadaljevanju bomo torej analizirali
učinke, ki jih ima zakonska alokacija pravic in dolžnosti med delavcem in
delodajalcem tako na spodbujanje inovativnosti kot tudi na maksimiranje
koristi njenih rezultatov. Tudi to obravnavo bomo jasno strukturirali na
način, kot smo to naredili v drugem poglavju – ekonomsko analizo bomo
opravili ločeno za vprašanje imetništva pravic in ločeno za vprašanje nagra-
jevanja.
Pri ekonomski analizi prava je nujno omeniti še pojem maksimira-
nja. Ekonomisti ga razumejo kot izbiranje najboljših možnosti. Izhajajoč
iz koncepta racionalnosti, naj bi bili ekonomski subjekti sposobni razvrsti-
ti različne možnosti (ki so vedno omejene) glede na to, koliko jim pomeni-
jo, med njimi pa izbrati tiste, ki jim prinašajo največje zadovoljstvo (Coo-
ter in Ulen 2005, 15). Z zakonodajo, ki ureja ustvarjalnost in inovativnost v
delovnem razmerju, želijo države spodbuditi in motivirati nastajanje vedno
novih inovacij in drugih stvaritev, obenem pa doseči tudi takšno alokacijo
pravic, ki bo čim bolj učinkovita v smislu maksimiranja koristi, ki iz ustvar-
jalnosti in inovativnosti izhajajo.
Na podlagi vsega zgoraj navedenega je naš cilj odgovoriti na naslednja
vprašanja. Prvič, kakšen učinek ima prvotna alokacija intelektualno-prav-
nih pravic (originarno imetništvo), ki ga pravo za nekatere rezultate inova-
tivnosti pripisuje delavcu, za druge pa delodajalcu in kakšen učinek ima v
zvezi s tem ex lege prenos pravic na delodajalca, kadar le te originarno na-
stanejo pri delavcu. Drugič, kakšen učinek imajo določbe o nagrajevanju
delavcev za njihove ustvarjalnosti in druge intelektualne stvaritve. Tret-
jič, ali je pravna ureditev ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem raz-
merju takšna, da se ohranja (ne izničuje) spodbudna dimenzija (tuji avtorji
vo učinkovitost se bomo za nek projekt odločili, če so njegove koristi večje
od stroškov, pri čemer kot stroški štejejo tako zasebni stroški kot tudi druž-
beni, enako velja za koristi (Cooter in Ulen 2005, 47). V nadaljevanju bomo
zakonsko alokacijo pravic in koristi iz inovacij, ustvarjenih v delovnem raz-
merju, osvetlili z vidika obeh meril.
Kar se tiče spodbudnosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativno-
sti v delovnem razmerju, domnevamo, da je zakonodajalec s pravno uredi-
tvijo želel čim bolj spodbujati nastajanje inovacij oziroma vseh vrst ustvar-
jalnosti v delovnem razmerju, ki so kakor koli koristne. Pri izumih gre
predvsem za gospodarsko koristnost (uporabnost), pri avtorskih stvarit-
vah pa tudi za drugačno, splošno koristnost (z vidika kulture, umetnosti,
znanosti ipd.). Namen analize, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, je oce-
na posledic pravne ureditve v delovnem razmerju in primerjanje teh pos-
66 ledic z domnevnim ciljem, ki ga poskuša zakonodajalec doseči, to je spod-
bujati ustvarjalnosti in inovativnost. V nadaljevanju bomo torej analizirali
učinke, ki jih ima zakonska alokacija pravic in dolžnosti med delavcem in
delodajalcem tako na spodbujanje inovativnosti kot tudi na maksimiranje
koristi njenih rezultatov. Tudi to obravnavo bomo jasno strukturirali na
način, kot smo to naredili v drugem poglavju – ekonomsko analizo bomo
opravili ločeno za vprašanje imetništva pravic in ločeno za vprašanje nagra-
jevanja.
Pri ekonomski analizi prava je nujno omeniti še pojem maksimira-
nja. Ekonomisti ga razumejo kot izbiranje najboljših možnosti. Izhajajoč
iz koncepta racionalnosti, naj bi bili ekonomski subjekti sposobni razvrsti-
ti različne možnosti (ki so vedno omejene) glede na to, koliko jim pomeni-
jo, med njimi pa izbrati tiste, ki jim prinašajo največje zadovoljstvo (Coo-
ter in Ulen 2005, 15). Z zakonodajo, ki ureja ustvarjalnost in inovativnost v
delovnem razmerju, želijo države spodbuditi in motivirati nastajanje vedno
novih inovacij in drugih stvaritev, obenem pa doseči tudi takšno alokacijo
pravic, ki bo čim bolj učinkovita v smislu maksimiranja koristi, ki iz ustvar-
jalnosti in inovativnosti izhajajo.
Na podlagi vsega zgoraj navedenega je naš cilj odgovoriti na naslednja
vprašanja. Prvič, kakšen učinek ima prvotna alokacija intelektualno-prav-
nih pravic (originarno imetništvo), ki ga pravo za nekatere rezultate inova-
tivnosti pripisuje delavcu, za druge pa delodajalcu in kakšen učinek ima v
zvezi s tem ex lege prenos pravic na delodajalca, kadar le te originarno na-
stanejo pri delavcu. Drugič, kakšen učinek imajo določbe o nagrajevanju
delavcev za njihove ustvarjalnosti in druge intelektualne stvaritve. Tret-
jič, ali je pravna ureditev ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem raz-
merju takšna, da se ohranja (ne izničuje) spodbudna dimenzija (tuji avtorji
