Page 67 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 67
Analiza učinkovitosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 67
jo označujejo kot »incentive structure«), ki jo vsebuje pravo intelektual-
ne lastnine. Pravna teorija namreč namen prava intelektualne lastnine vidi
predvsem v tem, da proizvaja »spodbude« za ustvarjanje vedno novih in-
telektualnih stvaritev; ekonomska analiza prava intelektualne lastnine go-
vori celo o maksimiranju družbenih koristi (Blair in Cotter 2005, 5). Tudi
sicer ekonomska analiza prava poudarja, da pravo v očeh ekonomista ni
mehanizem razreševanja (preteklih) sporov, ampak predvsem dovršen sis-
tem zagotavljanja primernih spodbud in motivov (angl. incentives) za spre-
minjanje in/ali doseganje družbeno želenega obnašanja ljudi in drugih
pravnih subjektov (Kovač in Zajc 2010, 1398). Ne gre torej le za regulira-
nje ex post (spori), pač pa tudi za ex ante usmerjanje človekovega vedenja v
družbeno zaželeni smeri.
Alokacija imetništva pravic iz rezultatov inovativnosti
V zadnjih 40 letih so se neoklasični ekonomisti posvečali ekonomski ana-
lizi dveh temeljnih področij v pravu: i) kako pravo alocira (porazdeljuje)
upravičenja med različne pravne subjekte (teorija govori o »competitive
claimants«) in ii) kako pravo regulira posledice izmenjave teh upravičenj
po tem, ko so bila originarno alocirana. Pod i) lahko ekonomija pomaga
pravu s takšno razdelitvijo upravičenj, da so dodeljena tistim subjektom,
ki jih najviše vrednotijo, cenijo. Pod ii) pa lahko ekonomija pomaga pravu
pospešiti/omogočiti učinkovite transakcije pravic ali pravnih koristi oziro-
ma onemogočiti tiste, ki so neučinkovite.
Pri ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju se je teorija
doslej vprašanju alokacije pravic posvečala z vidika iskanja ustreznega (pra-
vičnega) ravnotežja med delovnim pravom in pravom intelektualne lastni-
ne. Raziskave (Wolk in Szkalej 2015) kažejo, da evropske države delavcem
– izumiteljem, avtorjem in drugim ustvarjalcem praviloma priznavajo ori-
ginarno imetništvo pravice do izuma, avtorskega dela, novega videza izdel-
ka, nove sorte rastlin, pri čemer izhajajo iz v Evropi močno uveljavljenega
načela izumiteljstva oz. načela avtorstva (angl. creator doctrine), po kate-
rem gre pri pravicah nad rezultati lastnega intelektualnega dela za narav-
nopravno pravico vsakega posameznika (Monotti in Ricketson 2003, 54).
Takoj zatem, ko pravica originarno nastane pri avtorju oziroma izumitelju
(stvaritelju), pa je v večini evropskih držav ex lege ali pa s pogodbo prene-
sena na delodajalca, ki jo bo domnevno učinkoviteje zavaroval in izkoriš-
čal, pri tem pa tudi delavcu omogočil udeležbo na delu koristi, ki bodo pri
tem nastale.
Zaradi v praksi tako pogosto uveljavljenega ex lege prenosa pravic iz re-
zultatov ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju sta pravna,
jo označujejo kot »incentive structure«), ki jo vsebuje pravo intelektual-
ne lastnine. Pravna teorija namreč namen prava intelektualne lastnine vidi
predvsem v tem, da proizvaja »spodbude« za ustvarjanje vedno novih in-
telektualnih stvaritev; ekonomska analiza prava intelektualne lastnine go-
vori celo o maksimiranju družbenih koristi (Blair in Cotter 2005, 5). Tudi
sicer ekonomska analiza prava poudarja, da pravo v očeh ekonomista ni
mehanizem razreševanja (preteklih) sporov, ampak predvsem dovršen sis-
tem zagotavljanja primernih spodbud in motivov (angl. incentives) za spre-
minjanje in/ali doseganje družbeno želenega obnašanja ljudi in drugih
pravnih subjektov (Kovač in Zajc 2010, 1398). Ne gre torej le za regulira-
nje ex post (spori), pač pa tudi za ex ante usmerjanje človekovega vedenja v
družbeno zaželeni smeri.
Alokacija imetništva pravic iz rezultatov inovativnosti
V zadnjih 40 letih so se neoklasični ekonomisti posvečali ekonomski ana-
lizi dveh temeljnih področij v pravu: i) kako pravo alocira (porazdeljuje)
upravičenja med različne pravne subjekte (teorija govori o »competitive
claimants«) in ii) kako pravo regulira posledice izmenjave teh upravičenj
po tem, ko so bila originarno alocirana. Pod i) lahko ekonomija pomaga
pravu s takšno razdelitvijo upravičenj, da so dodeljena tistim subjektom,
ki jih najviše vrednotijo, cenijo. Pod ii) pa lahko ekonomija pomaga pravu
pospešiti/omogočiti učinkovite transakcije pravic ali pravnih koristi oziro-
ma onemogočiti tiste, ki so neučinkovite.
Pri ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju se je teorija
doslej vprašanju alokacije pravic posvečala z vidika iskanja ustreznega (pra-
vičnega) ravnotežja med delovnim pravom in pravom intelektualne lastni-
ne. Raziskave (Wolk in Szkalej 2015) kažejo, da evropske države delavcem
– izumiteljem, avtorjem in drugim ustvarjalcem praviloma priznavajo ori-
ginarno imetništvo pravice do izuma, avtorskega dela, novega videza izdel-
ka, nove sorte rastlin, pri čemer izhajajo iz v Evropi močno uveljavljenega
načela izumiteljstva oz. načela avtorstva (angl. creator doctrine), po kate-
rem gre pri pravicah nad rezultati lastnega intelektualnega dela za narav-
nopravno pravico vsakega posameznika (Monotti in Ricketson 2003, 54).
Takoj zatem, ko pravica originarno nastane pri avtorju oziroma izumitelju
(stvaritelju), pa je v večini evropskih držav ex lege ali pa s pogodbo prene-
sena na delodajalca, ki jo bo domnevno učinkoviteje zavaroval in izkoriš-
čal, pri tem pa tudi delavcu omogočil udeležbo na delu koristi, ki bodo pri
tem nastale.
Zaradi v praksi tako pogosto uveljavljenega ex lege prenosa pravic iz re-
zultatov ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju sta pravna,
