Page 70 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 70
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
ko velja tudi za podatke glede vrednosti novega videza izdelka, nove sorte
rastlin ipd. Sklepanje pogodbe o prenosu imetništva pravic torej ne bo brez
stroškov. Poleg tega inovacije danes večinoma nastajajo v timih strokovnja-
kov (Harhoff in Hoisl 2006, 1145), zaradi česar pogajanja ne vključujejo le
dveh oseb (strank), pač pa vključujejo tri ali več strank. Coase v svojem mo-
delu problema učinkovitosti pogajanj z več kot dvema udeležencema sploh
ne obravnava, zato je uporabnost teorema v teh primerih vprašljiva. Vse-
kakor pa velja, da večja kot je razpršenost udeležencev pogodbenih poga-
janj, večji so transakcijski stroški. Izhajajoč iz tega je jasno, da je v primeru
ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju prvotna alokacija pra-
vic med delavcem in delodajalcem izredno pomembna za dosego učinkovi-
tosti, saj transakcijski stroški niso enaki nič.
To, da v realnem življenju transakcijski stroški nikoli niso enaki nič, je
70 poudaril tudi Coase (1960, 15) v svojem članku The problem of social cost.
Kljub temu je ta teorem izjemnega pomena zaradi svojega učinka na števil-
ne teoretične razprave o ekonomski analizi prava, predvsem pa je opozoril
na povezavo med transakcijskimi stroški in lastninsko pravico, s čemer je
sprožil začetek obsežnih empiričnih in teoretičnih raziskav v to smer. Me-
dema in Zerbe (2000, 876) v zvezi s tem pravita, da je pomen Coasovega te-
orema v naslednji njegovi izpeljanki: kadar so transakcijski stroški pozitiv-
ni, bi morale pravice biti alocirane tistim subjektom, pri katerih bi na koncu
pristale v pogojih, ko bi bili transakcijski stroški nič; enako navaja tudi Po-
sner (2007, 9) . Izhajajoč iz te premise bomo preučili, ali je imetništvo pra-
vic iz rezultatov ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju v slo-
venski zakonodaji alocirano na ta način.
Izumi
Alokacija imetništva pravic iz izuma per se
Kot smo že na več mestih napisali, bo delodajalec laže in učinkoviteje kot
delavec zavaroval in komercializiral rezultate inovativnosti v delovnem
razmerju. Zato ZPILDR določa, da ima delodajalec pravico prevzeti izum,
ustvarjen v delovnem razmerju, čeprav je originarni imetnik pravic iz izu-
ma delavec. V trenutku vročitve pisne izjave o prevzemu vse materialne pra-
vice iz izuma preidejo na delodajalca, delavcu pa v tem primeru pripada
pravica do primerne nagrade. Delodajalec bo pri izbiri, ali bo izum prev-
zel ali ne, tehtal med stroški in koristmi ene in druge možnosti, pri čemer
bo skušal maksimirati svoje zadovoljstvo. Pri stroških prevzema ne gre le
za nagrado delavcu, pač pa tudi za stroške morebitne patentne ali kakšne
druge zaščite, stroške morebitnega spora z delavcem in podobno. Kadar
bodo ti stroški večji od pričakovane koristi, se za prevzem ne bo odločil, in
ko velja tudi za podatke glede vrednosti novega videza izdelka, nove sorte
rastlin ipd. Sklepanje pogodbe o prenosu imetništva pravic torej ne bo brez
stroškov. Poleg tega inovacije danes večinoma nastajajo v timih strokovnja-
kov (Harhoff in Hoisl 2006, 1145), zaradi česar pogajanja ne vključujejo le
dveh oseb (strank), pač pa vključujejo tri ali več strank. Coase v svojem mo-
delu problema učinkovitosti pogajanj z več kot dvema udeležencema sploh
ne obravnava, zato je uporabnost teorema v teh primerih vprašljiva. Vse-
kakor pa velja, da večja kot je razpršenost udeležencev pogodbenih poga-
janj, večji so transakcijski stroški. Izhajajoč iz tega je jasno, da je v primeru
ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju prvotna alokacija pra-
vic med delavcem in delodajalcem izredno pomembna za dosego učinkovi-
tosti, saj transakcijski stroški niso enaki nič.
To, da v realnem življenju transakcijski stroški nikoli niso enaki nič, je
70 poudaril tudi Coase (1960, 15) v svojem članku The problem of social cost.
Kljub temu je ta teorem izjemnega pomena zaradi svojega učinka na števil-
ne teoretične razprave o ekonomski analizi prava, predvsem pa je opozoril
na povezavo med transakcijskimi stroški in lastninsko pravico, s čemer je
sprožil začetek obsežnih empiričnih in teoretičnih raziskav v to smer. Me-
dema in Zerbe (2000, 876) v zvezi s tem pravita, da je pomen Coasovega te-
orema v naslednji njegovi izpeljanki: kadar so transakcijski stroški pozitiv-
ni, bi morale pravice biti alocirane tistim subjektom, pri katerih bi na koncu
pristale v pogojih, ko bi bili transakcijski stroški nič; enako navaja tudi Po-
sner (2007, 9) . Izhajajoč iz te premise bomo preučili, ali je imetništvo pra-
vic iz rezultatov ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju v slo-
venski zakonodaji alocirano na ta način.
Izumi
Alokacija imetništva pravic iz izuma per se
Kot smo že na več mestih napisali, bo delodajalec laže in učinkoviteje kot
delavec zavaroval in komercializiral rezultate inovativnosti v delovnem
razmerju. Zato ZPILDR določa, da ima delodajalec pravico prevzeti izum,
ustvarjen v delovnem razmerju, čeprav je originarni imetnik pravic iz izu-
ma delavec. V trenutku vročitve pisne izjave o prevzemu vse materialne pra-
vice iz izuma preidejo na delodajalca, delavcu pa v tem primeru pripada
pravica do primerne nagrade. Delodajalec bo pri izbiri, ali bo izum prev-
zel ali ne, tehtal med stroški in koristmi ene in druge možnosti, pri čemer
bo skušal maksimirati svoje zadovoljstvo. Pri stroških prevzema ne gre le
za nagrado delavcu, pač pa tudi za stroške morebitne patentne ali kakšne
druge zaščite, stroške morebitnega spora z delavcem in podobno. Kadar
bodo ti stroški večji od pričakovane koristi, se za prevzem ne bo odločil, in
