Page 69 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 69
Analiza učinkovitosti pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 69
novani Coasov teorem (Cooter in Ulen 2005, 84). Coasov teorem pravi, da
v primeru nizkih transakcijskih stroškov za dosego učinkovitosti lastnin-
sko pravo sploh ni potrebno, saj bodo pravice ne glede na njihovo prvotno
porazdelitev z menjavo pristale pri tistem subjektu, ki jih bo najučinkovi-
teje uporabljal. Ko se stranki uspešno pogajata, za dosego učinkovitosti pr-
votna alokacija pravic sploh ni pomembna. Nasprotno pa velja, da je pri vi-
sokih transakcijskih stroških prvotna alokacija lastninskih pravic izjemno
pomembna, saj se prav zaradi visokih stroškov lahko zgodi, da menjave ne
bo in torej tudi ne bo učinkovite porazdelitve pravic. Če to apliciramo na
pravno ureditev vprašanja, komu pripada imetništvo pravic iz inovacij in
drugih intelektualnih stvaritev, ustvarjenih v delovnem razmerju, ugoto-
vimo, da je prvotna alokacija imetništva teh pravic pravzaprav irelevantna,
kadar delavec in delodajalec medsebojno sodelujeta. V primeru učinkovi-
tega sodelovanja bosta dosegla učinkovit rezultat ne glede na pravo. Glede
na to, da je po Coasovem teoremu uspešnost sodelovanja odvisna od tran-
sakcijskih stroškov, je torej v primeru alokacije imetništva pravic iz inova-
cij v delovnem razmerju bistveno vedeti, kolikšni so ti transakcijski stroški.
Če poenostavimo, so transakcije ekvivalent pogodbam oziroma so me-
hanizem ekonomske menjave (Merges 1994, 2660). Coase je izraz »tran-
sakcijski stroški« uporabil za opis vseh možnih preprek pogajanj (Cooter
in Ulen 2005, 88). Izhajajoč iz tega so ob ničtih transakcijskih stroških po-
gajanja nujno uspešna (alokacija pravic za učinkovitost njihove uporabe ni
pomembna), po drugi strani pa je ob visokih transakcijskih stroških učin-
kovita uporaba sredstev odvisna od prvotne alokacije pravic. V primeru alo-
kacije imetništva pravic iz ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem raz-
merju je ta alokacija zlasti pomembna, kadar so transakcijski stroški večji
od nič. Postavlja se torej vprašanje, kakšni so transakcijski stroški (prepre-
ke pogajanj) pri razdelitvi koristi (predvsem imetništva pravic) iz inova-
tivnosti v delovnem razmerju. Po Coasu so transakcijski stroški naslednji:
i) stroški iskanja partnerja za izmenjavo, ii) stroški pogajanja in iii) stro-
ški izvrševanja. Pri pravni ureditvi ustvarjalnosti in inovativnosti v delov-
nem razmerju lahko stroške iskanja partnerja za zamenjavo zanemarimo,
saj sta partnerja (morebitne) pogodbe znana – to sta delavec in delodajalec.
Pri stroških pogajanja pa je bistveno, da stranki poznata za pogajanja rele-
vantne informacije. Pri inovacijah v delovnem razmerju je to predvsem go-
spodarski potencial neke inovacije. Npr. v primeru izumov inovator veliko
bolje od delodajalca pozna patentabilnost izuma (ker pozna stanje tehnike
kot element kriterija novosti), delodajalec pa njegov komercialni potenci-
al. Oba te podatke skrivata, ekonomisti bi rekli, da so te informacije zaseb-
ne (Cooter in Ulen 2005, 19) in kot takšne preprečujejo sodelovanje. Ena-
novani Coasov teorem (Cooter in Ulen 2005, 84). Coasov teorem pravi, da
v primeru nizkih transakcijskih stroškov za dosego učinkovitosti lastnin-
sko pravo sploh ni potrebno, saj bodo pravice ne glede na njihovo prvotno
porazdelitev z menjavo pristale pri tistem subjektu, ki jih bo najučinkovi-
teje uporabljal. Ko se stranki uspešno pogajata, za dosego učinkovitosti pr-
votna alokacija pravic sploh ni pomembna. Nasprotno pa velja, da je pri vi-
sokih transakcijskih stroških prvotna alokacija lastninskih pravic izjemno
pomembna, saj se prav zaradi visokih stroškov lahko zgodi, da menjave ne
bo in torej tudi ne bo učinkovite porazdelitve pravic. Če to apliciramo na
pravno ureditev vprašanja, komu pripada imetništvo pravic iz inovacij in
drugih intelektualnih stvaritev, ustvarjenih v delovnem razmerju, ugoto-
vimo, da je prvotna alokacija imetništva teh pravic pravzaprav irelevantna,
kadar delavec in delodajalec medsebojno sodelujeta. V primeru učinkovi-
tega sodelovanja bosta dosegla učinkovit rezultat ne glede na pravo. Glede
na to, da je po Coasovem teoremu uspešnost sodelovanja odvisna od tran-
sakcijskih stroškov, je torej v primeru alokacije imetništva pravic iz inova-
cij v delovnem razmerju bistveno vedeti, kolikšni so ti transakcijski stroški.
Če poenostavimo, so transakcije ekvivalent pogodbam oziroma so me-
hanizem ekonomske menjave (Merges 1994, 2660). Coase je izraz »tran-
sakcijski stroški« uporabil za opis vseh možnih preprek pogajanj (Cooter
in Ulen 2005, 88). Izhajajoč iz tega so ob ničtih transakcijskih stroških po-
gajanja nujno uspešna (alokacija pravic za učinkovitost njihove uporabe ni
pomembna), po drugi strani pa je ob visokih transakcijskih stroških učin-
kovita uporaba sredstev odvisna od prvotne alokacije pravic. V primeru alo-
kacije imetništva pravic iz ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem raz-
merju je ta alokacija zlasti pomembna, kadar so transakcijski stroški večji
od nič. Postavlja se torej vprašanje, kakšni so transakcijski stroški (prepre-
ke pogajanj) pri razdelitvi koristi (predvsem imetništva pravic) iz inova-
tivnosti v delovnem razmerju. Po Coasu so transakcijski stroški naslednji:
i) stroški iskanja partnerja za izmenjavo, ii) stroški pogajanja in iii) stro-
ški izvrševanja. Pri pravni ureditvi ustvarjalnosti in inovativnosti v delov-
nem razmerju lahko stroške iskanja partnerja za zamenjavo zanemarimo,
saj sta partnerja (morebitne) pogodbe znana – to sta delavec in delodajalec.
Pri stroških pogajanja pa je bistveno, da stranki poznata za pogajanja rele-
vantne informacije. Pri inovacijah v delovnem razmerju je to predvsem go-
spodarski potencial neke inovacije. Npr. v primeru izumov inovator veliko
bolje od delodajalca pozna patentabilnost izuma (ker pozna stanje tehnike
kot element kriterija novosti), delodajalec pa njegov komercialni potenci-
al. Oba te podatke skrivata, ekonomisti bi rekli, da so te informacije zaseb-
ne (Cooter in Ulen 2005, 19) in kot takšne preprečujejo sodelovanje. Ena-
