Page 37 - Juvan, Emil, Doris Gomezelj Omerzel, Maja Uran Maravič, 2017. Spremljanje vedenja turistov. Koper. Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
teoretične osnove vedenja turistov
– Potovanje kot odgovor na naše potrebe in želje (okolje, v katerem delamo in živimo,
nam ne nudi vsega, kar potrebujemo ali si želimo, nekaj od tega lahko izpolnimo na
potovanju)
– Povlečni dejavniki destinacije kot odgovor na potisne motivacijske dejavnike (speci-
fične atrakcije v destinaciji prepričajo posameznika, da se odloči prav za to destinaci-
jo, potem ko je že sprejel odločitev, da bo nekam odpotoval, povlečni faktorji destina-
cije, kot so sonce, udoben hotel, prijazni domačini in podobno, lahko okrepijo potisne
dejavnike)
– Motivacija kot domišljija (turist si predstavlja, da se bo s potovanjem rešil vseh težav
vsakdanjika ter da bo tam zadovoljil vse svoje fantazije)
– Motivacija kot namen (večkrat posamezniki potujejo z določenim namenom, npr. po-
sel, zabava, nakup, študij in podobno)
– Različne tipologije motivacije (nekateri avtorji so se ukvarjali s tem, kaj je idealna mo-
tivacija)
– Motivacija in doživetja (turist je v veliki meri za potovanje motiviran zaradi želje po
avtentični in edinstveni izkušnji)
– Motivacija kot samoopredelitev in pomen (način, kako turisti definirajo neko situaci-
jo, nam pomaga razumeti njihovo motivacijo bolje, kot če bi jih le opazovali).
Dann (1981) zaključi svoj prispevek z zanimivo razpravo o zanesljivosti rezultatov ra-
znih raziskav na področju motivacije v turizmu. Svoje pomisleke razdeli v štiri skupine. V
prvo skupino sodijo napake in nezanesljivi rezultati, ki se lahko pojavijo zato, ker turisti
morda sploh ne želijo razmišljati o motivaciji za njihovo potovanje in o tem niso voljni raz-
pravljati. To se lahko zgodi tudi zaradi nepripravljenega raziskovalca, ki bodisi ne pozna v
zadostni meri teoretičnih osnov fenomena motivacije bodisi ni sposoben vzpostaviti ustre-
zne komunikacije in izvesti poglobljenih intervjujev s turisti. V drugo skupino sodijo pri-
meri, ko turist morda ni zmožen objektivno in poglobljeno razmišljati o svojih motivih za
potovanje. V takih primerih pride še posebej do izraza izkušenost raziskovalca, ki mora do-
volj navdušiti turista, da bo rad sodeloval s svojimi odgovori in se v zadostni meri poglobil v
raziskavo. V tretjo skupino sodijo napake, ki lahko nastanejo, ker turist sploh ne želi izda-
ti svojih motivov za potovanje. Taki turisti menijo, da gre za njihove osebne odločitve in ne
želijo razgaliti svojih motivov pred raziskovalcem. V zadnjo, četrto, skupino pa sodijo raz-
iskave, ki so lahko nerelevantne, ker intervjuvani turisti niso zmožni izraziti svojih moti-
vov – enostavno se ne znajo dovolj dobro izraziti in ne znajo artikulirati svojih občutkov.
Iso-Ahola (1982), nekoliko drugače od zgoraj omenjenih avtorjev, pravi, da na motiva-
cijo vplivata dve skupini dejavnikov, skupina dejavnikov iskanja in skupina dejavnikov po-
bega. Posameznika motivirajo zastavljeni cilji in nagrade, ki jih dobi, če cilje uresniči. Te
nagrade so lahko notranje (občutki, spretnost, kompetence) in zunanje (odmik od vsakda-
njega okolja in rutine). Nekaj let kasneje Mannell in Iso-Ahola (1987) nadgradita to teorijo
in se strinjata, da so ljudje motivirani za to, da poiščejo take počitniške aktivnosti, s kateri-
mi se lahko oddaljijo od osebnih in družbenih (medosebnih) problemov, po drugi strani pa
s tem pridobijo neke osebne ali družbene nagrade (do slednjih pride na podlagi socialnih
interakcij). Njun model je predstavljen na Sliki 5.
37
– Potovanje kot odgovor na naše potrebe in želje (okolje, v katerem delamo in živimo,
nam ne nudi vsega, kar potrebujemo ali si želimo, nekaj od tega lahko izpolnimo na
potovanju)
– Povlečni dejavniki destinacije kot odgovor na potisne motivacijske dejavnike (speci-
fične atrakcije v destinaciji prepričajo posameznika, da se odloči prav za to destinaci-
jo, potem ko je že sprejel odločitev, da bo nekam odpotoval, povlečni faktorji destina-
cije, kot so sonce, udoben hotel, prijazni domačini in podobno, lahko okrepijo potisne
dejavnike)
– Motivacija kot domišljija (turist si predstavlja, da se bo s potovanjem rešil vseh težav
vsakdanjika ter da bo tam zadovoljil vse svoje fantazije)
– Motivacija kot namen (večkrat posamezniki potujejo z določenim namenom, npr. po-
sel, zabava, nakup, študij in podobno)
– Različne tipologije motivacije (nekateri avtorji so se ukvarjali s tem, kaj je idealna mo-
tivacija)
– Motivacija in doživetja (turist je v veliki meri za potovanje motiviran zaradi želje po
avtentični in edinstveni izkušnji)
– Motivacija kot samoopredelitev in pomen (način, kako turisti definirajo neko situaci-
jo, nam pomaga razumeti njihovo motivacijo bolje, kot če bi jih le opazovali).
Dann (1981) zaključi svoj prispevek z zanimivo razpravo o zanesljivosti rezultatov ra-
znih raziskav na področju motivacije v turizmu. Svoje pomisleke razdeli v štiri skupine. V
prvo skupino sodijo napake in nezanesljivi rezultati, ki se lahko pojavijo zato, ker turisti
morda sploh ne želijo razmišljati o motivaciji za njihovo potovanje in o tem niso voljni raz-
pravljati. To se lahko zgodi tudi zaradi nepripravljenega raziskovalca, ki bodisi ne pozna v
zadostni meri teoretičnih osnov fenomena motivacije bodisi ni sposoben vzpostaviti ustre-
zne komunikacije in izvesti poglobljenih intervjujev s turisti. V drugo skupino sodijo pri-
meri, ko turist morda ni zmožen objektivno in poglobljeno razmišljati o svojih motivih za
potovanje. V takih primerih pride še posebej do izraza izkušenost raziskovalca, ki mora do-
volj navdušiti turista, da bo rad sodeloval s svojimi odgovori in se v zadostni meri poglobil v
raziskavo. V tretjo skupino sodijo napake, ki lahko nastanejo, ker turist sploh ne želi izda-
ti svojih motivov za potovanje. Taki turisti menijo, da gre za njihove osebne odločitve in ne
želijo razgaliti svojih motivov pred raziskovalcem. V zadnjo, četrto, skupino pa sodijo raz-
iskave, ki so lahko nerelevantne, ker intervjuvani turisti niso zmožni izraziti svojih moti-
vov – enostavno se ne znajo dovolj dobro izraziti in ne znajo artikulirati svojih občutkov.
Iso-Ahola (1982), nekoliko drugače od zgoraj omenjenih avtorjev, pravi, da na motiva-
cijo vplivata dve skupini dejavnikov, skupina dejavnikov iskanja in skupina dejavnikov po-
bega. Posameznika motivirajo zastavljeni cilji in nagrade, ki jih dobi, če cilje uresniči. Te
nagrade so lahko notranje (občutki, spretnost, kompetence) in zunanje (odmik od vsakda-
njega okolja in rutine). Nekaj let kasneje Mannell in Iso-Ahola (1987) nadgradita to teorijo
in se strinjata, da so ljudje motivirani za to, da poiščejo take počitniške aktivnosti, s kateri-
mi se lahko oddaljijo od osebnih in družbenih (medosebnih) problemov, po drugi strani pa
s tem pridobijo neke osebne ali družbene nagrade (do slednjih pride na podlagi socialnih
interakcij). Njun model je predstavljen na Sliki 5.
37
