Page 32 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 32
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
seljencev. Od tega je bila polovica Tržačanov, polovica pa beguncev iz ra-
znih vzhodnih držav, največ iz Jugoslavije in Sovjetske zveze (Panjek 2011,
151–54). Izseljenci so imeli v tem sistemu vrsto olajšav: brezplačni potni list,
brezplačno ali kreditirano potovanje, sprejem v namenskih zbirnih cen-
trih. Ker je država izvora državi sprejemnici morala jamčiti za kvaliteto de-
lovne sile, so bili ti programi precej selektivni. Priseljenci so morali ustreza-
ti točno določenim demografskim, zdravstvenim in poklicnim kriterijem.
V ta namen je avstralska komisija v Trstu preverjala njihova poklicna zna-
nja in delovne sposobnosti. Biti so morali tudi politično neoporečni, kar je
pomenilo, da niso smeli biti nosilci ekstremističnih idej. Zato so na selek-
cijah mnoge zavrnili. Ti so potem odhajali v tujino samostojno po drugih
poteh (Fait 1999).
V okviru izseljenskega programa je bilo poskrbljeno za izpeljavo bi-
rokratskih postopkov in organizacijo, od trenutka prijave za izselitev do
namestitve in zaposlitve v Avstraliji. Prijaviti so se smeli samski moški in
ženske, stari od 18 do 35 oziroma 30 let. Poročeni partnerji so lahko bili sta-
ri do 35 let, če je šlo za cele družine z otroki, pa je družinski poglavar smel
biti star do največ 45 let. Sprejemali so tudi poročene moške, ki so namera-
vali za sabo poklicati družino. Avstralija oziroma Commonwealth je prise-
ljence sprejel za dobo dveh let in jim jamčil enake pravice, delovne pogoje
in plačilni režim kot avstralskim delavcem. Pred odhodom pa se je izselje-
nec moral s pogodbo obvezati, da bo v Avstraliji dve leti na voljo vladi in da
bo sprejemal delo, ki mu ga bo ta dodelila oziroma ponudila. Kršitelji tega
pravila in predčasni povratniki so bili avstralski državi dolžni vrniti stro-
ške za svojo priselitev. Priseljenci, ki so izpolnili pogoje, so lahko po dveh
letih zaprosili za nadaljnje bivanje v Avstraliji, po petih pa za državljanstvo
(Fait 1999, 40–46).
V Trstu so na selekcijah zavrnili dobro petino kandidatov. V primerja-
vi z italijanskim povprečjem je bil ta odstotek nizek. To je pripisati dejstvu,
da so bili med prosilci številni uslužbenci ZVU, kar so jim šteli kot dokaz
ustreznosti zahtevam Commonwealtha, in visokemu strokovnemu profilu
kandidatov (Fait 1999, 41). V ozadju pa je bila tudi želja Italije, da čim več
prosilcev za izselitev dejansko zapusti Trst (Tonel 1999, 50).
Značilnost tržaškega izseljevanja v Avstralijo je bila vsekakor poklic-
na struktura, saj so bili izseljenci večinoma mestni ljudje, zaposleni v in-
dustriji, javnem sektorju in vrsti drugih kvalificiranih poklicev. Poklicna
kvalifikacija sicer ni avtomatično odpirala poti do ustrezajoče službe. Na
začetku so priseljenci pogosto opravljali nekvalificirana dela. Prvič, ker so
30
seljencev. Od tega je bila polovica Tržačanov, polovica pa beguncev iz ra-
znih vzhodnih držav, največ iz Jugoslavije in Sovjetske zveze (Panjek 2011,
151–54). Izseljenci so imeli v tem sistemu vrsto olajšav: brezplačni potni list,
brezplačno ali kreditirano potovanje, sprejem v namenskih zbirnih cen-
trih. Ker je država izvora državi sprejemnici morala jamčiti za kvaliteto de-
lovne sile, so bili ti programi precej selektivni. Priseljenci so morali ustreza-
ti točno določenim demografskim, zdravstvenim in poklicnim kriterijem.
V ta namen je avstralska komisija v Trstu preverjala njihova poklicna zna-
nja in delovne sposobnosti. Biti so morali tudi politično neoporečni, kar je
pomenilo, da niso smeli biti nosilci ekstremističnih idej. Zato so na selek-
cijah mnoge zavrnili. Ti so potem odhajali v tujino samostojno po drugih
poteh (Fait 1999).
V okviru izseljenskega programa je bilo poskrbljeno za izpeljavo bi-
rokratskih postopkov in organizacijo, od trenutka prijave za izselitev do
namestitve in zaposlitve v Avstraliji. Prijaviti so se smeli samski moški in
ženske, stari od 18 do 35 oziroma 30 let. Poročeni partnerji so lahko bili sta-
ri do 35 let, če je šlo za cele družine z otroki, pa je družinski poglavar smel
biti star do največ 45 let. Sprejemali so tudi poročene moške, ki so namera-
vali za sabo poklicati družino. Avstralija oziroma Commonwealth je prise-
ljence sprejel za dobo dveh let in jim jamčil enake pravice, delovne pogoje
in plačilni režim kot avstralskim delavcem. Pred odhodom pa se je izselje-
nec moral s pogodbo obvezati, da bo v Avstraliji dve leti na voljo vladi in da
bo sprejemal delo, ki mu ga bo ta dodelila oziroma ponudila. Kršitelji tega
pravila in predčasni povratniki so bili avstralski državi dolžni vrniti stro-
ške za svojo priselitev. Priseljenci, ki so izpolnili pogoje, so lahko po dveh
letih zaprosili za nadaljnje bivanje v Avstraliji, po petih pa za državljanstvo
(Fait 1999, 40–46).
V Trstu so na selekcijah zavrnili dobro petino kandidatov. V primerja-
vi z italijanskim povprečjem je bil ta odstotek nizek. To je pripisati dejstvu,
da so bili med prosilci številni uslužbenci ZVU, kar so jim šteli kot dokaz
ustreznosti zahtevam Commonwealtha, in visokemu strokovnemu profilu
kandidatov (Fait 1999, 41). V ozadju pa je bila tudi želja Italije, da čim več
prosilcev za izselitev dejansko zapusti Trst (Tonel 1999, 50).
Značilnost tržaškega izseljevanja v Avstralijo je bila vsekakor poklic-
na struktura, saj so bili izseljenci večinoma mestni ljudje, zaposleni v in-
dustriji, javnem sektorju in vrsti drugih kvalificiranih poklicev. Poklicna
kvalifikacija sicer ni avtomatično odpirala poti do ustrezajoče službe. Na
začetku so priseljenci pogosto opravljali nekvalificirana dela. Prvič, ker so
30
