Page 142 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 142
8 Avtonomija
sti. Veliko pomembnejše je bilo, da so tovrstne ugotovitve že doslej spre-
mljale dejavnosti, ki naj bi izboljšale vlogo žensk v posameznih državah,
pa tudi na ravni evropske znanosti in raziskav. V prihodnje naj bi tovr-
stno prizadevanje dejansko postalo ena od prednostnih nalog evropske
raziskovalne politike in tudi politike posameznih držav.
Čeprav naj to ne bi bilo omejeno le na članice e u – na konferenco v
estonski prestolnici so prišle delegacije tistih držav, ki so letos pomladi
postale članice Unije, tistih, ki so predvidene bodoče članice, in onih, ki
se o tem članstvu še ne dogovarjajo –, ni nobenega dvoma, da bo Evrop-
ska komisija tovrstno politiko lahko dosledno zagotavljala le na obmo-
čjih svojih pristojnosti, drugod pa bo že zagon teh dejavnosti povsem
odvisen od razumevanja, ki ga bodo pokazali zanje odgovorni nacional-
ni politiki oziroma vodilni v nacionalnih raziskovalnih ustanovah.
Pri tem je pomembno vedeti še nekaj. Evropska komisija se je odloči-
la, da razmere – potem ko je pred nekaj leti dobila podobo o vlogi žensk
v znanosti v članicah Unije in takratnih kandidatkah – podrobno pre-
veri prav v nekdanjih komunističnih državah, to pa nikakor ni bilo na-
ključje. Dejstvo je, da je delež žensk v znanosti v omenjenem krogu dr-
žav precej ugodnejši kakor v državah, ki jih komunizem v preteklosti ni
obremenjeval. Tokrat se je verjetno sploh prvikrat – seveda dopuščam
možnost zmote – zgodilo, da je v nekem poročilu, ki ga je naročila in
plačala Evropska komisija, zapisano, da je imela komunistična politi-
ka tudi pozitiven učinek, v tem primeru v precej večji enakopravnosti
žensk pri zasedanju položajev v znanosti, kolikor je ima večina drugih
evropskih držav; morda je izjema le Finska.
Ne glede na vzroke, ki so k temu pripomogli – večji delež žensk v zna-
nosti ni spodbujala le večja enakopravnost, temveč predvsem eksistenč-
na nuja –, je ta trenutek to tista prednost, ki bi jo morale države, ki jo
imajo, ohraniti in še bolj spodbuditi. Zato je bil projekt Enwise narejen v
pravem oziroma dejansko zadnjem še primernem trenutku. Zdaj pa bo
treba počakati, kaj mu bo sledilo, poleg že izvajanih ukrepov pomoči ti-
stim raziskovalkam, ki jim je snovanje družin začasno prekinilo kariero,
poleg dokaj učinkovitih ukrepov za povečanje deleža žensk med ocenje-
valci evropskih raziskovalnih projektov in poleg načrtovanih regional-
nih evropskih centrov za spodbujanje ustrezne vloge žensk v znanosti –
za zdaj je predviden le prvi tak center, ki bo pokrival »območje Enwise«
in bo imel sedež v Pragi.
A usoda tega centra in celotnega projekta za spodbujanje vključeva-
nja žensk v evropsko znanost in raziskave bo zdaj tudi precej odvisna od
140
sti. Veliko pomembnejše je bilo, da so tovrstne ugotovitve že doslej spre-
mljale dejavnosti, ki naj bi izboljšale vlogo žensk v posameznih državah,
pa tudi na ravni evropske znanosti in raziskav. V prihodnje naj bi tovr-
stno prizadevanje dejansko postalo ena od prednostnih nalog evropske
raziskovalne politike in tudi politike posameznih držav.
Čeprav naj to ne bi bilo omejeno le na članice e u – na konferenco v
estonski prestolnici so prišle delegacije tistih držav, ki so letos pomladi
postale članice Unije, tistih, ki so predvidene bodoče članice, in onih, ki
se o tem članstvu še ne dogovarjajo –, ni nobenega dvoma, da bo Evrop-
ska komisija tovrstno politiko lahko dosledno zagotavljala le na obmo-
čjih svojih pristojnosti, drugod pa bo že zagon teh dejavnosti povsem
odvisen od razumevanja, ki ga bodo pokazali zanje odgovorni nacional-
ni politiki oziroma vodilni v nacionalnih raziskovalnih ustanovah.
Pri tem je pomembno vedeti še nekaj. Evropska komisija se je odloči-
la, da razmere – potem ko je pred nekaj leti dobila podobo o vlogi žensk
v znanosti v članicah Unije in takratnih kandidatkah – podrobno pre-
veri prav v nekdanjih komunističnih državah, to pa nikakor ni bilo na-
ključje. Dejstvo je, da je delež žensk v znanosti v omenjenem krogu dr-
žav precej ugodnejši kakor v državah, ki jih komunizem v preteklosti ni
obremenjeval. Tokrat se je verjetno sploh prvikrat – seveda dopuščam
možnost zmote – zgodilo, da je v nekem poročilu, ki ga je naročila in
plačala Evropska komisija, zapisano, da je imela komunistična politi-
ka tudi pozitiven učinek, v tem primeru v precej večji enakopravnosti
žensk pri zasedanju položajev v znanosti, kolikor je ima večina drugih
evropskih držav; morda je izjema le Finska.
Ne glede na vzroke, ki so k temu pripomogli – večji delež žensk v zna-
nosti ni spodbujala le večja enakopravnost, temveč predvsem eksistenč-
na nuja –, je ta trenutek to tista prednost, ki bi jo morale države, ki jo
imajo, ohraniti in še bolj spodbuditi. Zato je bil projekt Enwise narejen v
pravem oziroma dejansko zadnjem še primernem trenutku. Zdaj pa bo
treba počakati, kaj mu bo sledilo, poleg že izvajanih ukrepov pomoči ti-
stim raziskovalkam, ki jim je snovanje družin začasno prekinilo kariero,
poleg dokaj učinkovitih ukrepov za povečanje deleža žensk med ocenje-
valci evropskih raziskovalnih projektov in poleg načrtovanih regional-
nih evropskih centrov za spodbujanje ustrezne vloge žensk v znanosti –
za zdaj je predviden le prvi tak center, ki bo pokrival »območje Enwise«
in bo imel sedež v Pragi.
A usoda tega centra in celotnega projekta za spodbujanje vključeva-
nja žensk v evropsko znanost in raziskave bo zdaj tudi precej odvisna od
140
