Page 50 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 50
3 Vlaganja v raziskave in razvoj
nister. V letih pred osamosvojitvijo se je pojavil tudi nov zvezni fond, t. i.
Matičev sklad, ki je med drugim omogočil vzpostavitev informacijskega
servisa i z u m in z njim bibliografskega sistema cob i s s. Takrat so se
torej zgodile stvari, ki so imele velik vpliv na znanost in niso bile mu-
he enodnevnice, ampak so dolgoročno zvišale raven slovenske znanosti,
kar se zdi glede na čas presenetljivo.
Druga značilnost, ki jo kaže graf, je zniževanje proračunskih sredstev,
namenjenih za znanost, in to v celotnem obdobju samostojne Slovenije,
če zanemarimo manjše izjeme. Financiranje znanosti v Sloveniji je bilo
tako leta 1999 zadnjič v okviru evropskega povprečja, v letih po 2012
pa je padlo na porazni dve tretjini evropskega povprečja, torej na enako
raven, kot je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ko opazujemo sliko 3.3 na prejšnji strani, se nehote vprašamo, kako je
možno, da prihaja do takega zniževanja proračunskih sredstev za zna-
nost, hkrati pa to ne velja za celotno področje vlaganj v raziskave in ra-
zvoj. Razlogov je več. Med prvimi je ta, da je znanost precej abstraktna,
dolgoročna dejavnost, medtem ko je vloga tehnološkega razvoja veliko
oprijemljivejša. Rezultati znanosti so za družbo koristni šele čez deset
let ali celo čez več desetletij in na to se v proračunskih razpravah zlahka
pozabi. Za zrele vladne odločitve je verjetno potrebna daljša državotvor-
na tradicija. Slovenskim raziskovalcem ne moremo očitati, da si za višja
sredstva niso prizadevali. Pri tem je treba omeniti »belo knjigo«, doku-
ment, ki sicer ni imel formalnega značaja državne resolucije, vendar je
bila vlada z njim seznanjena in je prvemu ministru za znanost in tehno-
logijo, Petru Tancigu, predstavljal izhodišče za obravnavanje znanstve-
nega raziskovanja, obenem pa je šlo za podlago za malo poznejši prvi
nacionalni program za to področje (Alkalaj in Baškovič, 1990). Ministru
Tancigu je uspelo poenotiti razmišljanja širokega spektra tedanjih znan-
stvenih krogov (70 raziskovalcev in skupin) – dokument je utrdil pripa-
dnost znanstveni skupnosti ter potrdil pomen znanosti v novih časih.
Pomembno vlogo pri strateških razmislekih je imel vladni Svet za
znanost in tehnologijo rs, ki so ga zadnjih 25 let vodili Aleksander Bajt
(1991–1994), Dušan Keber (1994–1998), Stane Pejovnik (1998–2002),
Niko Toš (2002–2003), Anton Rop (2003–2005), Tomaž Pisanski (2005–
2009), Marko Jaklič (2010–2014) in Tamara Lah Turnšek (2014–). Po
vzoru razvitih držav je Svet pripravljal strateške dokumente, povezane
s prioritetami in financiranjem znanstvenega raziskovanja. Leta 1995 je
bil sprejet prvi tak dokument (Nacionalni raziskovalni program, 1995),
ki je vključeval pomembno zavezo o vsakoletnem povečevanju sredstev
48
nister. V letih pred osamosvojitvijo se je pojavil tudi nov zvezni fond, t. i.
Matičev sklad, ki je med drugim omogočil vzpostavitev informacijskega
servisa i z u m in z njim bibliografskega sistema cob i s s. Takrat so se
torej zgodile stvari, ki so imele velik vpliv na znanost in niso bile mu-
he enodnevnice, ampak so dolgoročno zvišale raven slovenske znanosti,
kar se zdi glede na čas presenetljivo.
Druga značilnost, ki jo kaže graf, je zniževanje proračunskih sredstev,
namenjenih za znanost, in to v celotnem obdobju samostojne Slovenije,
če zanemarimo manjše izjeme. Financiranje znanosti v Sloveniji je bilo
tako leta 1999 zadnjič v okviru evropskega povprečja, v letih po 2012
pa je padlo na porazni dve tretjini evropskega povprečja, torej na enako
raven, kot je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ko opazujemo sliko 3.3 na prejšnji strani, se nehote vprašamo, kako je
možno, da prihaja do takega zniževanja proračunskih sredstev za zna-
nost, hkrati pa to ne velja za celotno področje vlaganj v raziskave in ra-
zvoj. Razlogov je več. Med prvimi je ta, da je znanost precej abstraktna,
dolgoročna dejavnost, medtem ko je vloga tehnološkega razvoja veliko
oprijemljivejša. Rezultati znanosti so za družbo koristni šele čez deset
let ali celo čez več desetletij in na to se v proračunskih razpravah zlahka
pozabi. Za zrele vladne odločitve je verjetno potrebna daljša državotvor-
na tradicija. Slovenskim raziskovalcem ne moremo očitati, da si za višja
sredstva niso prizadevali. Pri tem je treba omeniti »belo knjigo«, doku-
ment, ki sicer ni imel formalnega značaja državne resolucije, vendar je
bila vlada z njim seznanjena in je prvemu ministru za znanost in tehno-
logijo, Petru Tancigu, predstavljal izhodišče za obravnavanje znanstve-
nega raziskovanja, obenem pa je šlo za podlago za malo poznejši prvi
nacionalni program za to področje (Alkalaj in Baškovič, 1990). Ministru
Tancigu je uspelo poenotiti razmišljanja širokega spektra tedanjih znan-
stvenih krogov (70 raziskovalcev in skupin) – dokument je utrdil pripa-
dnost znanstveni skupnosti ter potrdil pomen znanosti v novih časih.
Pomembno vlogo pri strateških razmislekih je imel vladni Svet za
znanost in tehnologijo rs, ki so ga zadnjih 25 let vodili Aleksander Bajt
(1991–1994), Dušan Keber (1994–1998), Stane Pejovnik (1998–2002),
Niko Toš (2002–2003), Anton Rop (2003–2005), Tomaž Pisanski (2005–
2009), Marko Jaklič (2010–2014) in Tamara Lah Turnšek (2014–). Po
vzoru razvitih držav je Svet pripravljal strateške dokumente, povezane
s prioritetami in financiranjem znanstvenega raziskovanja. Leta 1995 je
bil sprejet prvi tak dokument (Nacionalni raziskovalni program, 1995),
ki je vključeval pomembno zavezo o vsakoletnem povečevanju sredstev
48
