Page 51 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 51
Proračuni za znanost 3
za znanost: »Javna sredstva za raziskovalno dejavnost iz državnega pro-
računa naj bi v obdobju od 1995 do 2000 naraščala povprečno za 10
(realno) letno, če bodo to dovoljevale proračunske možnosti.« Vendar
se je prav v tem delu pokazala omejitev, ki jo imajo v Sloveniji vsi stra-
teški dokumenti – proračunsko namreč niso zavezujoči. Program v tej
postavki zato ni bil uspešen, kar je razvidno iz slike 3.3 na strani 47: pro-
računska sredstva za raziskovalno dejavnost so se (tudi) v tem obdobju
nižala, namesto da bi se višala. Za nekatere države, kot sta na primer
Švedska ali Južna Koreja, so strateški dokumenti proračunsko zavezu-
joči in zato veliko operativnejši. Menim, da bi o tem morali razmisliti
tudi v Sloveniji.
Znanost je področje, s katerim se ukvarja razmeroma malo ljudi; na
raziskovalnih inštitutih denimo ni študentov, ki bi se seznanjali z razi-
skovanjem. Člani vlade zato niso dovolj motivirani, da bi mu namenili
potrebno pozornost in ga obravnavali z razumevanjem. Povsem druga-
če je na primer z zdravstvom, od katerega smo vsi neposredno odvisni.
Enako velja za policijo, pri vojski pa je že drugače: dokler smo imeli na-
borniško vojsko, z ustreznim financiranjem naše obrambe ni bilo večjih
težav, ko pa smo prešli na profesionalno vojsko, pravega posluha za po-
trebe vojske ni bilo več in financiranje obrambnih izdatkov se je hitro
skrčilo. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na področju znanosti. Raz-
iskovalci, še posebej tisti, ki delujejo na inštitutih, običajno težje ute-
meljijo pomen svojega dela.
Kdo ve, kakšno bi bilo šele financiranje znanosti, če leta 2002 ne bi
sprejeli zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki je vsekakor zelo
pomemben dosežek. Zanj je zaslužen minister Slavko Gaber, pri priza-
devanjih za uveljavitev zakona pa mu je ob strani stal takratni pred-
sednik Sveta za znanost in tehnologijo Niko Toš. Zakon med drugim
opredeljuje tudi programsko financiranje (do takrat je bilo to urejeno
v pravilniku), ki je znanstveni sferi omogočilo večjo proračunsko sta-
bilnost. Gaber je med ministri, zadolženimi za šolstvo, glede proračun-
skega financiranja na tem področju pustil največji pečat, saj je vzposta-
vil sistem, ki slovenskemu šolstvu v primerjavi z evropskim zagotavlja
nadpovprečno financiranje.
Javnosti o mehanizmih proračunskega financiranja in o pomembno-
sti umestitve znanosti v okvir določenega ministrstva ni veliko znane-
ga. Ko sta znanost in visoko šolstvo prišla pod okrilje enega ministrstva,
je postalo denimo zelo pomembno, iz katerih logov prihaja minister. Če
je prišel z univerze – in teh je bilo največ –, je razmišljal približno tako-
49
za znanost: »Javna sredstva za raziskovalno dejavnost iz državnega pro-
računa naj bi v obdobju od 1995 do 2000 naraščala povprečno za 10
(realno) letno, če bodo to dovoljevale proračunske možnosti.« Vendar
se je prav v tem delu pokazala omejitev, ki jo imajo v Sloveniji vsi stra-
teški dokumenti – proračunsko namreč niso zavezujoči. Program v tej
postavki zato ni bil uspešen, kar je razvidno iz slike 3.3 na strani 47: pro-
računska sredstva za raziskovalno dejavnost so se (tudi) v tem obdobju
nižala, namesto da bi se višala. Za nekatere države, kot sta na primer
Švedska ali Južna Koreja, so strateški dokumenti proračunsko zavezu-
joči in zato veliko operativnejši. Menim, da bi o tem morali razmisliti
tudi v Sloveniji.
Znanost je področje, s katerim se ukvarja razmeroma malo ljudi; na
raziskovalnih inštitutih denimo ni študentov, ki bi se seznanjali z razi-
skovanjem. Člani vlade zato niso dovolj motivirani, da bi mu namenili
potrebno pozornost in ga obravnavali z razumevanjem. Povsem druga-
če je na primer z zdravstvom, od katerega smo vsi neposredno odvisni.
Enako velja za policijo, pri vojski pa je že drugače: dokler smo imeli na-
borniško vojsko, z ustreznim financiranjem naše obrambe ni bilo večjih
težav, ko pa smo prešli na profesionalno vojsko, pravega posluha za po-
trebe vojske ni bilo več in financiranje obrambnih izdatkov se je hitro
skrčilo. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na področju znanosti. Raz-
iskovalci, še posebej tisti, ki delujejo na inštitutih, običajno težje ute-
meljijo pomen svojega dela.
Kdo ve, kakšno bi bilo šele financiranje znanosti, če leta 2002 ne bi
sprejeli zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki je vsekakor zelo
pomemben dosežek. Zanj je zaslužen minister Slavko Gaber, pri priza-
devanjih za uveljavitev zakona pa mu je ob strani stal takratni pred-
sednik Sveta za znanost in tehnologijo Niko Toš. Zakon med drugim
opredeljuje tudi programsko financiranje (do takrat je bilo to urejeno
v pravilniku), ki je znanstveni sferi omogočilo večjo proračunsko sta-
bilnost. Gaber je med ministri, zadolženimi za šolstvo, glede proračun-
skega financiranja na tem področju pustil največji pečat, saj je vzposta-
vil sistem, ki slovenskemu šolstvu v primerjavi z evropskim zagotavlja
nadpovprečno financiranje.
Javnosti o mehanizmih proračunskega financiranja in o pomembno-
sti umestitve znanosti v okvir določenega ministrstva ni veliko znane-
ga. Ko sta znanost in visoko šolstvo prišla pod okrilje enega ministrstva,
je postalo denimo zelo pomembno, iz katerih logov prihaja minister. Če
je prišel z univerze – in teh je bilo največ –, je razmišljal približno tako-
49
