Page 73 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 73
Mladi raziskovalci 4
slišali ob nedavni proslavitvi (že lani dosežene) tridesetletnice tega na-
šega načina pridobivanja novih doktorjev znanosti. Pa to ni bilo jubi-
lejno pretiravanje, temveč zasluženo priznanje vsem, ki so program za-
snovali, in vsem, ki jim ga je uspelo zadržati. Seveda to kljub trudu ne bi
bilo mogoče, če program ne bi bil tako potreben in tako dobro zasnovan.
Program, ki vključuje celotno »oskrbo« mladih raziskovalcev – soli-
dno plačo, vse prispevke in materialne stroške – se je pri nas ohranil
predvsem zato, ker je dajal prepričljive rezultate, torej nove raziskoval-
ce, ki danes zasedajo večino ključnih mest v naši znanosti in tudi mar-
sikatero mesto v upravi in politiki. Čeprav imajo vse članice e u svoje
sheme spodbujanja mladih raziskovalcev, je naš program Mladi razi-
skovalci gotovo eden najizvirnejših in najcelovitejših. Pa tudi eden naj-
daljših, saj se je začel že veliko let pred snovanjem tako imenovanega
evropskega skupnega raziskovalnega prostora in z njim povezane pri-
dobitve izdatnih evropskih sredstev za mlade raziskovalce.
V tem dolgem obdobju seveda ni šlo brez sprememb. Takih, ki so pro-
gramu koristile, in tudi takih, teh je bilo morda še več, ki so mu škodi-
le. Precej sprememb je bilo nujnih, saj so se razmere v teh desetletjih
močno spremenile. Sprva je pri nas hudo primanjkovalo tako doktorjev
znanosti kot drugih strokovnjakov. Tako je program poleg doktoratov
in magisterijev podpiral tudi specializacije in celo neformalno usposab-
ljanje. Razumljivo je, da je sčasoma od teh ostal le še doktorski študij.
A zanj je v današnjem programu po mnenju mnogih na voljo premalo
časa, namreč tri leta in pol (prej štiri in pol), to pa zavira odločanje za
bolj tvegane raziskovalne projekte.
Sprememba na slabše je gotovo tudi to, da se je program, ki je od vse-
ga začetka med ključne cilje uvrščal usposabljanje raziskovalcev za de-
lo v gospodarskih podjetjih, tega bolj ali manj držal samo v prvih dveh
desetletjih, od tega zadnja leta s samostojno financiranim programom.
Kmalu po selitvi gospodarskega dela programa mladih raziskovalcev na
tehnološko agencijo (tia) pa je ta finančni vir presahnil in ga še vedno
ni, čeprav bi ga že davno lahko nadomestili. Tudi zato je skupno število
mest za mlade raziskovalce v zadnjih letih precej manjše kot prej.
Skoraj ves čas program bremeni to, da sloni predvsem na odličnosti
mentorjev in zadnji dve leti raziskovalnih skupin, odličnost mladega
raziskovalca pa ima vlogo samo, če je zanj na voljo prosto mesto mla-
dega raziskovalca. Krivico, ki je doslej nekaterim zelo sposobnim diplo-
mantom onemogočila doktorat ali pa jih prisilila v spremembo razisko-
valnih načrtov, bodo po napovedih v prihodnje popravili z dodatnim de-
71
slišali ob nedavni proslavitvi (že lani dosežene) tridesetletnice tega na-
šega načina pridobivanja novih doktorjev znanosti. Pa to ni bilo jubi-
lejno pretiravanje, temveč zasluženo priznanje vsem, ki so program za-
snovali, in vsem, ki jim ga je uspelo zadržati. Seveda to kljub trudu ne bi
bilo mogoče, če program ne bi bil tako potreben in tako dobro zasnovan.
Program, ki vključuje celotno »oskrbo« mladih raziskovalcev – soli-
dno plačo, vse prispevke in materialne stroške – se je pri nas ohranil
predvsem zato, ker je dajal prepričljive rezultate, torej nove raziskoval-
ce, ki danes zasedajo večino ključnih mest v naši znanosti in tudi mar-
sikatero mesto v upravi in politiki. Čeprav imajo vse članice e u svoje
sheme spodbujanja mladih raziskovalcev, je naš program Mladi razi-
skovalci gotovo eden najizvirnejših in najcelovitejših. Pa tudi eden naj-
daljših, saj se je začel že veliko let pred snovanjem tako imenovanega
evropskega skupnega raziskovalnega prostora in z njim povezane pri-
dobitve izdatnih evropskih sredstev za mlade raziskovalce.
V tem dolgem obdobju seveda ni šlo brez sprememb. Takih, ki so pro-
gramu koristile, in tudi takih, teh je bilo morda še več, ki so mu škodi-
le. Precej sprememb je bilo nujnih, saj so se razmere v teh desetletjih
močno spremenile. Sprva je pri nas hudo primanjkovalo tako doktorjev
znanosti kot drugih strokovnjakov. Tako je program poleg doktoratov
in magisterijev podpiral tudi specializacije in celo neformalno usposab-
ljanje. Razumljivo je, da je sčasoma od teh ostal le še doktorski študij.
A zanj je v današnjem programu po mnenju mnogih na voljo premalo
časa, namreč tri leta in pol (prej štiri in pol), to pa zavira odločanje za
bolj tvegane raziskovalne projekte.
Sprememba na slabše je gotovo tudi to, da se je program, ki je od vse-
ga začetka med ključne cilje uvrščal usposabljanje raziskovalcev za de-
lo v gospodarskih podjetjih, tega bolj ali manj držal samo v prvih dveh
desetletjih, od tega zadnja leta s samostojno financiranim programom.
Kmalu po selitvi gospodarskega dela programa mladih raziskovalcev na
tehnološko agencijo (tia) pa je ta finančni vir presahnil in ga še vedno
ni, čeprav bi ga že davno lahko nadomestili. Tudi zato je skupno število
mest za mlade raziskovalce v zadnjih letih precej manjše kot prej.
Skoraj ves čas program bremeni to, da sloni predvsem na odličnosti
mentorjev in zadnji dve leti raziskovalnih skupin, odličnost mladega
raziskovalca pa ima vlogo samo, če je zanj na voljo prosto mesto mla-
dega raziskovalca. Krivico, ki je doslej nekaterim zelo sposobnim diplo-
mantom onemogočila doktorat ali pa jih prisilila v spremembo razisko-
valnih načrtov, bodo po napovedih v prihodnje popravili z dodatnim de-
71
