Page 81 - Demšar, Franci, in Jasna Kontler - Salamon. 2020. Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 81
Ocenjevalni postopki 4
povsem drugače pa je ob koncu doktorata. Takrat zanje skoraj ni delov-
nih mest, prav tako so minimalne možnosti, da se mladi raziskovalci po
doktorskem študiju vključijo v projekte in si s tem zagotovijo preživetje
na začetku kariere.
»Sposobnosti ljudi znotraj vsake generacije so približno enako poraz-
deljene. Zato bi bilo treba zagotoviti, da so proračunskega financiranja
deležni najbolj izjemni med njimi. Pri nas tega ravnotežja ni. Stare ge-
neracije so si priskrbele stalno financiranje, ki se jim ga skoraj ne da
vzeti – tudi če iz njihovega raziskovanja ni rezultatov,« je bil na seji
s z t oster dr. Zupanc, v pogovoru za Na poti do diplome pa je ta svo-
ja stališča, ki jih menda deli s številnimi vrstniki iz raziskovalne sfere,
podrobneje pojasnil.
Kot pravi, gredo mladi v doktorski študij iz različnih razlogov. »Ne-
kateri se za ta študij odločijo preprosto zato, ker ne najdejo dela. V tem
primeru ima ta študij vlogo socialnega korektiva, kar verjetno ni njegov
namen. Vsekakor je status mladega raziskovalca eden najboljših statu-
sov, ki ga lahko v slovenski znanosti dobiš takoj po diplomi. Si zaposlen,
tvoj študij je zate brezplačen, imaš denar za raziskave, lahko potuješ . . .
V moji generacija so bila za doktorski študij na voljo štiri leta in pol, zdaj
pa leto manj, kar verjetno negativno vpliva na kakovost doktoratov. Do-
stop do statusa mladega raziskovalca je precej omejen – na leto ga lahko
zdaj dobi okrog 160 diplomantov, kandidatov pa je bistveno več. Pri nas
obstajajo še druge možnosti za državno financiranje doktorskega štu-
dija. S tem mislim predvsem na inovativne sheme, kjer doktorski študij
letno financiramo še dodatnim 600 do 700 doktorandom.«
Zaradi vsega tega se je, pravi Zupanc, število doktorskih študentov
zelo povečalo. »Leta 2004 jih je bilo samo okrog tisoč, leta 2011 pa že več
kot 4.000. Glede na to, da je število potencialnih mentorjev v vsem tem
času ostalo približno enako, sam resno dvomim, da je enako kakovosten
ostal tudi doktorski študij.«
Slabši del pride pozneje. »Obstaja prepad med doktorskim študijem
in med tistim, kar pri nas pripada predvsem starejši generaciji razisko-
valcev. Četudi je zaželeno, da se po doktoratu raziskovalci nekaj let iz-
popolnjujejo v tujini, sistem slovenskega financiranja znanosti ni naklo-
njen njihovi vrnitvi.« Razloge za omenjeno neskladje Zupanc vidi pred-
vsem v obstoječem programskem in projektnem financiranju. »Mlajšim
so na razpolago dejansko samo projekti, ki jih je zadnje čase vedno manj,
do njih se je treba prebiti skozi ostro konkurenco, začetek financiranja
pa se odlaga dolge mesece. Pri zadnjem razpisu v letu 2011 je bilo prija-
79
povsem drugače pa je ob koncu doktorata. Takrat zanje skoraj ni delov-
nih mest, prav tako so minimalne možnosti, da se mladi raziskovalci po
doktorskem študiju vključijo v projekte in si s tem zagotovijo preživetje
na začetku kariere.
»Sposobnosti ljudi znotraj vsake generacije so približno enako poraz-
deljene. Zato bi bilo treba zagotoviti, da so proračunskega financiranja
deležni najbolj izjemni med njimi. Pri nas tega ravnotežja ni. Stare ge-
neracije so si priskrbele stalno financiranje, ki se jim ga skoraj ne da
vzeti – tudi če iz njihovega raziskovanja ni rezultatov,« je bil na seji
s z t oster dr. Zupanc, v pogovoru za Na poti do diplome pa je ta svo-
ja stališča, ki jih menda deli s številnimi vrstniki iz raziskovalne sfere,
podrobneje pojasnil.
Kot pravi, gredo mladi v doktorski študij iz različnih razlogov. »Ne-
kateri se za ta študij odločijo preprosto zato, ker ne najdejo dela. V tem
primeru ima ta študij vlogo socialnega korektiva, kar verjetno ni njegov
namen. Vsekakor je status mladega raziskovalca eden najboljših statu-
sov, ki ga lahko v slovenski znanosti dobiš takoj po diplomi. Si zaposlen,
tvoj študij je zate brezplačen, imaš denar za raziskave, lahko potuješ . . .
V moji generacija so bila za doktorski študij na voljo štiri leta in pol, zdaj
pa leto manj, kar verjetno negativno vpliva na kakovost doktoratov. Do-
stop do statusa mladega raziskovalca je precej omejen – na leto ga lahko
zdaj dobi okrog 160 diplomantov, kandidatov pa je bistveno več. Pri nas
obstajajo še druge možnosti za državno financiranje doktorskega štu-
dija. S tem mislim predvsem na inovativne sheme, kjer doktorski študij
letno financiramo še dodatnim 600 do 700 doktorandom.«
Zaradi vsega tega se je, pravi Zupanc, število doktorskih študentov
zelo povečalo. »Leta 2004 jih je bilo samo okrog tisoč, leta 2011 pa že več
kot 4.000. Glede na to, da je število potencialnih mentorjev v vsem tem
času ostalo približno enako, sam resno dvomim, da je enako kakovosten
ostal tudi doktorski študij.«
Slabši del pride pozneje. »Obstaja prepad med doktorskim študijem
in med tistim, kar pri nas pripada predvsem starejši generaciji razisko-
valcev. Četudi je zaželeno, da se po doktoratu raziskovalci nekaj let iz-
popolnjujejo v tujini, sistem slovenskega financiranja znanosti ni naklo-
njen njihovi vrnitvi.« Razloge za omenjeno neskladje Zupanc vidi pred-
vsem v obstoječem programskem in projektnem financiranju. »Mlajšim
so na razpolago dejansko samo projekti, ki jih je zadnje čase vedno manj,
do njih se je treba prebiti skozi ostro konkurenco, začetek financiranja
pa se odlaga dolge mesece. Pri zadnjem razpisu v letu 2011 je bilo prija-
79
